Nekoč ni bilo vedno lahko najti nevesto, čeprav so se tudi v istrskih vaseh in obalnih mestih mladi zaljubljali, tako kot danes. Posebno na podeželju, so mladi fantje in dekleta delali cele dneve, od jutra do mraka. Danes je seveda vse drugače. Ženitne agencije so se razmnožile, a tudi na internetu, je veliko spletnih strani, forumov in skupin za zmenke, a tudi ženitnih posrednikov. Nekoč prostega časa niso imeli, razen v nedeljah, zato je bilo malo prilik, da bi se kje srečali, da bi se ujeli pogledi in zaiskrile iskrice v očeh. Kvečjemu so se srečevali ob nedeljah pri maši, pred vaško cerkvijo, kamor je v tistih časih prišla večina vaščanov. Marsikatero brhko dekle z vasi, ki je videlo življenje v bližnjih mestih, si je v Trstu, ali Kopru našlo ženina in živelo kot spoštovana mestna gospa, brez žuljev na rokah. S časom je vedno manj deklet želelo ostati na vasi in delati na kmetijah, zato je potencialnih nevest primanjkovalo.
Ženitnih agencij ni bilo, vendar so bili šanšali – ženitni posredniki, ki niso bili dragi. Ko sem sem prvič šel domov k Darjotu, ki je bil moj sodelavec v izolski ladjedelnici, sem njegovo mamo vprašal kje je srečala svojega moža. “Nisem ga srečala, poslal je šanšala. Ker mi je pjažil, sem ga, vzela”, je rekla. V tem primeru šanšal ni imel težkega dela, a ni bilo vedno tako in velikokrat je moral uporabiti vse svoje zmožnosti prepričevanja bodoče neveste in njenih staršev.
V času med obema vojnama, so kmečka dekleta postala vedno bolj razgledana in zahtevna, tako da je bilo vedno manj takšnih, ki so se želela priženiti na kmetije. Še posebno po končani 2. Svetovni vojni je bil ta problem vedno bolj pereč. V tem času so so imeli šanšali veliko dela. Dekleta, oziroma bodoče neveste, ki so bile pripravljene za ženitev na kmetijo, so iskali v vaseh v notranjosti Istre in celo v zaledju Dalmacije, kjer je še razsajala revščina. Tamkajšnja dekleta pa so bila znana kot skromna in pridna, ker so bile navajene vsak dan delati na kmetijah in pripravljene zagrabiti vsako priložnost, ki bi jih rešila revščine. Šanšali so na kmetije v koprskem podeželju pripeljali kar nekaj nevest iz notranjosti Istre in celo iz Dalmacije.
Z razvojem mest in industrije, je vedno več podeželskih prebivalcev poiskalo delo v mestih in začelo opuščati kmetijstvo. Nekdanji kmetje in kmetice, ki so bili lastniki kmetij in obdelovalne zemlje, so skrbeli za kmetijo le še v prostem času. A čas obrača in vse obrne. Marsikdo se vrača domov na vas in na svojo kmetijo, ki sicer niso več kot nekoč, saj skoraj nihče več nima živine. Kmetije so se morale specializirati, da so postale finančno uspešne. Nastali so številni naši vinarji, pridelovalci kakijev in drugega zgodnjega sadja in seveda kmetije kmečkega turizma.
Šanšalom je oplelo, dela zanje ni več, tudi zaradi digitalizacije sodobnega življenja. Glede na aplikacije Umetne inteligence (AI), ki se množijo zadnje čase, verjetno lahko kmalu pričakujemo AI Šenšala, oziroma ženitna posrednika umetne inteligence.