Bilo je nekoč v dolini Faraonov
Prebujanje “cvetlične” generacije se je začelo v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, a za nas najstnike, ki so nam začele poganjati prve kocine pod nosom, so se začeli prvi koraki upora in spora generacij, ki se je, kot epidemija širil po celem svetu, poslušanje radia Luksemburg, ponoči na plaži v Žusterni. Prevzel nas je Rock&Roll, ki je odmeval iz radia Luksemburg in vse kar spada zraven.
Današnja generacija mladih ima težave z razumevanjem tedanjega časa, ko smo imeli še “horo legalis” in so te izključili iz šole, če so te zalotili na koprskih ulicah in kjerkoli izven svojega doma po 22. uri. Tisti s strogimi starši smo morali najti kakšen izgovor, da smo bili po 22. uri zunaj. Sam sem svojim staršem povedal, da bom šel ponoči lovit sipe, kar je bilo za naše kraje prepričljivo. Počakal sem, da so sta starša odšla spat, kar je bilo ponavadi najkasneje ob 23. uri, saj je bil tedaj program na TV samo do kakšne 22 ure in pol. Vzel sem fošino (osti za lovit sipe), se spustil dol do hotela, kjer sem fošino skril pod most čez glavno cesto Koper-Izola in se odpravil na kopališče, od kjer se je slišala glasba, saj so prijatelji že poslušali radio Luksemburg. Ko je se je noč prevesila v dan, sem odšel po fošino pod mostom, naredil en giro ob obali, nabodel najmanj 2 sipi in, če je bila sreča na moji strani, še kakšnega kalamara. Oči mi je že vleklo skupaj, zato sem se odpravil domov, spravil fošino pod stopnice, ulov v hladilnik in se vrgel na posteljo, preden so se moji zbudili. A ni dolgo trajalo, ker nas je kmalu glasba s terase, iz SnackBara potegnila višje, na teraso.
Za mojo generacijo so spomini na čase, ko je s hotelske terase v Žusterni odmevala glasba v živo, še sveži, čeprav je to za vse tiste mlajše od 50 let, to že zgodovina, o kateri berejo, ali poslušajo pripovedovanje, starejših, ki so tiste burne čase doživeli. Pod večer smo, eden po eden, kapljali v SnackBar, kjer smo se zbirali. Zbirali smo se v družbah, med katerimi naj omenim Palacetane, ki so ponavadi zasedli mizo blizu okrogle restavracije, družba iz Žusterne, Izolani, itd… Sam sem bil del mešane družbe; Bino in Slavko, sta bila s Prove, jaz iz Žusterne, Janko iz Semedele, Miki, Darko, Ljubo, Vojko, Leo iz Kopra, itd… Pod večer smo v Snack baru zlili po grlu nekaj bambusov, ali špricerjev, da smo bili bolj samozavestni in pripravljeni za lov na plesalke s terase več ponjer. Ob robu ograje na terasi so stoje prežali na plen osamljeni lovci, ki niso bili del kakšne družbe, ki so zasedle vse mize. Na terasi je bila vsak dan glasba v živo, a v petkih in sobotah je nekdo iz družbe moral prej na teraso, da je zasedel mizo. Najbolj se spominjam glasbene skupine “Synkope” iz Celja in grupe “Black&Blue” s Poljske. Ob koncu tedna, posebno ob sobotah, se je na terasi gužvalo veliko mladih, ki so prišli od vsepovsod, od Kozine do Sečovelj, a tudi iz Trsta je prišel marsikdo. Poznali smo se skoraj vsi med seboj, saj smo se videvali na raznih plesnih zabavah po celi Slovenski Istri. Danes, pa, še nekaterih sosedov ne poznamo, drugi časi pač.
Zgodaj spomladi smo se začeli pripravljati na “naporno” poletje. Čim je sonce začelo ogrevati zrak in morje, smo se skoraj vsak dan postavili kam v zavetje, nastavili obraz in junaška prsa soncu. Počasi smo nabirali barvo, da smo prve dni poletja že bili kar dobro zagoreli v obraz in sprednjo stran telesa. Ko smo se prvič, v sezoni, ulegli na plažo, smo bili spredaj temni, zadaj beli, kot jogurt, a to smo hitro kompenzirali. Žačeli smo z delom, no, vsaj mi smo pravili, da smo prostovoljni turistični delavci, ki zabavamo brhke mladenke s severa Evrope, ki so takrat še prihajale na počitnice v hotel Žusterna. Vsak sončen dan smo prišli na kopališče, hitli, na hitro, eno očado, po vsej plaži. Jasno, zanimale so nas pupce, največ je bilo naših domačih, ki so bil takšne, kot jih je narava naredila, skratka naravne, kot divje rožice. Ene bolj sveže ožgane od sonca, druge še snežno bele in nekatere so soncu pokazale svoje kosmate noge. Bile so pupce naravne in takrat so si redke že depilirale, ali obrile noge, danes je vse drugače, vse je gladko, obrito in ne samo noge.
Poleti še nedolžne, divje rožice, niso bile naš cilj, s pogledom smo iskali severne deklce, do katerih je že prišla seksualna revolucija. Opazil si jih že od daleč, saj so celo na plaži imele pobarvane obrvi, vse barve mavrice okoli oči, ustnice temno rdeče od šminke in gladke depilirane noge. Nežna koža severnjakinj je bila vseh barvnih odtenkov, od svetlo roza do zažgano rdeče. Sicer so bile namazane s sončno kremo, ali oljem, a ni veliko pomagalo, kvečjemu so imele brisače vse mastne od olja, koža, pa kot sem že povedal. Za prvi kontakt, smo ponavadi uporabili kakšno zvijačo. Ena takih zvijač, je bila, da si šel na hitro mimo opečenih Angležinj, Švedinj, Nemk in se delal, kakor, da jih ne vidiš. Ko si se jim približal si se namenoma nerodno spotaknil in se komaj ujel, da nisi padel na beton. Obrnil si se k turistkam in če so se nasmehnile, je bil led prebit, še bolj si se približal in začel pogovor, ki se je ponavadi končal s stavkom: “Se vidimo zvečer na terasi”. Zvečer, ko so glasbeniki odprli čas za ples, smo pohiteli vsak v svojo smer in če je pupca, ki si jo imel na oku sedela s starši, si se vljudno priklonil in najprej vprašal starše za dovoljenje in šele potem, če je bil odziv pozitiven, pupco. Take so bile v tistem času navade.
Poleti na terasi, pozimi v stekleni dvorani, so se za konec tedna zvrstile razne glasbene skupine za ples, a velikokrat so bili tudi koncerti odmevnih glasbenih skupin, kot to bili na primer Kameleoni, Korni grupa (Trla baba lan), Bobby Solo in mnogi drugi. V Takih dogodkih je bilo potrebno plačati vstopnino, z za nas nedosegljivo ceno. Danes mladi, večinoma niti skozi domača vrata ne pokukajo, brez šoldov v škršeli (brez denarja v žepu), mi smo šli s praznimi žepi. Bili smo iznajdljivi, nekateri celo zelo spretni. Spomnim se, da je pokojni Ljubo Hlede splezal po žlebu hotela do 2. nadstropja, ker so bila okna v 1. nadstropju zaprta. Vstopil je skozi okno na hodnik sob za goste in po stopnicah prišel dol na teraso, kjer je bil koncert in še nekaj jih je naredilo, kot on. Jaz nisem bil tako spreten, a ker sem poznal hotel kot svoje lastne prazne žepe, sem našel zastonj vhod. Za hotelom, oziroma za okroglo restavracijo so bile zunaj, na tleh železne rešetke, kakšen meter in pol nižje, v jašku, pa okno od stranišča restavracije. Dvignili smo rešetke in skozi okno stranišča splezali noter, nato gor po stopnicah skozi restavracijo na teraso, kjer je odmevala glasba. Osebje hotela, je kmalu ugotovilo kako smo prihajali noter brez vstopnice. Rešetke so namazali s sajastim črnim rabljenim oljem in zaprli okno stranišča. S tem ukrepom nam niso preprečili vstop. Nekoga, ki je imel šolde za vstopnino smo prosili, da nam odpre okno od stranišča. Pripravili smo smo šop starih časopisov s pomočjo katerih smo dvignili z črnim oljem namazano rešetko in se spustili v jašek. Ker so uslužbenci hotela z oljem namazali tudi zidove jaška, smo obuvalo in telo ovili s časopisnim papirjem, da smo se čisti uspeli zmuzniti skozi ono stranišča v notranjost. Včasih smo ponaredili tudi vstopnice, ki so bile le navadni listki z žigom. Preprost žig smo hitro skopirali in ga replicirali na prerezanem krompirju, namazali s črnilom in žigosali prazne listke. Da ne bom dolgovezil, pa kdaj drugič, še kakšen utrinek spominov, čeprav nekatere dogodke namerno zamolčim, da se ne bodo nežne dušce zgražale.
Terasa v Žusterni je bila kar lepo vrsto let zbirališče mladih iz cele Slovenske Istre, pa čeprav so glasbeniki morali nehati igrati malo pred 23. uro, kar je dames nepredstavljivo. Ostarela gospoda doline Faraonov, se je pritožila, da ne more spati, zaradi muzike in “razgrajanja” mladine. V tistem času je bila ta gospoda še zelo vplivna, zato je dosegla skrajšan čas za nočne zabave, lahko bi rekli kar večerne. A kot vsaka rožica, ima tudi revolucija svoj rok trajanja. Cvetlična revolucija šestdesetih let, je le še bled spomin, rožice so ovenele, tudi tiste rože, ki visijo od moža. Tako danes terasa sameva, na njej ni nobene gužve, čeprav se je nekaj dogajanja preselilo v SnackBar, a glasbe v živo ni več vsak konec tedna in poleti vsak dan, kot nekoč.
Foto album
