Osmic se spominjam že iz otroških let, tedaj sicer bolj na tržaškem, ko sem obiskoval nono in nonota v Lonjerju, je pri sosedovih velikokrat visela fraska ob cesti (veja bršljana). Pri nas v Istri, so, po drugi svetovni vojni, za nekaj časa izginile, a se danes tradicija osmic spet obuja, na srečo. Ko med vožnjo po podeželskih cestah opazim frasko (veja bršljana) ob cesti, v mislih zavoham sveže pečeni kruh, vonj po mineštri od frmentona (mineštra iz luščene koruze) s krodigini (klobase kožarice), po klobasah, panceti, pršutu, fritaji, kislem vinu in tropinovcu. Uporaba veje bršljana za osmice ima starejši in simboličen izvor. Bršljan je bil svet Dionizu, bogu vina, in že v klasični antiki je predstavljal nekakšen “naravni simbol” za točenje vina. Fraska se je pri prodaji vina ohranila vse od rimskih časov in je bila uradno potrjena z zakonom od Marije Terezije proti koncu 18. stoletja. Zasledil sem, da so nekateri slovenski pisci zapisali, da je fraska lovorjeva veja, kar ne drži, saj ima lovor že iz antike drugačen pomen in ni povezan z vinom. Od starih Grkov, Rimljanov in še danes marsikje lovorov venec dajo okoli vratu, ali na glavo zmagovalcem, večinoma a v športu.
Tradicija osmice, je povezana z neposredno prodajo vina in kmetijskih pridelkov kmetov in je zakoreninjena med ljudstvom, tako zelo, da je preživela stoletja, imperije in politične spremembe, ne da bi izgubila svoj pomen. Osmica, italijansko osmiza ali osmizza, je ena najstarejših navad, oziroma tradicij Slovencev s severne Istre, Tržaškega, Krasa in Vipavske doline, ki se je ohranila do danes. Osmice poznajo tudi v nekaterih delih Furlanije, ki je bila pod nekdanjo Avstrijo, a le okoli zadnjih 200 let. Nekateri kronisti so zapisali, da ta tradicija izvira iz karolinškega odloka, ki ga je izdal Karel Veliki (Carolus Magnus), kralj Frankov in cesar Svetega Rimskega cesarstva, v 9. stoletju. Pri nas ga je zastopal vojvoda Ivan, s sedežem v Novem gradu, tisti, ki je sklical znani Rižanski zbor leta 804. Vojvoda Ivan (dux Iohanes) je med drugim podelil neobdelana zemljišča, v severni Istri, ki jih je Frankovsko cesarstvo podržavilo, Slovencem. Tako so se množično naselili še posebno pod in nad Kraškim robom. Žal ni nobenega ohranjenega dokumenta, ki bi dokazal, da je Karel Veliki izdal odlok, da kmetje lahko prodajajo svoje pridelke na drobno brez davka. A glede na to, da je vojvoda Ivan Slovence, ki so se naselili na neobdelanih zemljiščih v okolici Kopra in Trsta, oprostil davkov za določeno obdobje, je to možno, ker je tudi “Osmica” bila oproščena davkov, za kratko obdobje, ko je bila odprta.
Leta 1428 je prišlo do spora med nekaterimi prebivalci Proseka, podrejenega gospostvu gradu Devin in občino Trst, glede oprostitve plačila davka na prodajo vina, ki so ga omenili kronisti tistega časa. Vinogradi Slovencev s Proseka, so se nahajali na mejnem območju sodne pristojnosti. Ta spor se navaja kot dokaz o starodavnosti osmice. Sicer je bil to primer pogostih sporov med fevdalno in lokalno občinsko oblastjo, ki seveda kaže na to, da so kmetje imeli pravico do prodaje vina in svojih pridelkov brez davka, določen čas v letu. Torej je tradicija “osmic”, ki se tedaj še niso tako imenovale, bila prisotna že pred več kot 500 leti, oziroma v 15. stoletju. Minilo je še nekaj stoletij prede, so avstrijske oblasti uzakonile pravico kmetov do prodaje svojih pridelkov brez davka, za določen čas.
V 18. stoletju, med vladavino Marije Terezije Avstrijske, ki je spodbujala temeljite upravne in gospodarske reforme so osmice uzakonili. Odlok iz leta 1757, namenjen boju proti tihotapljenju in zaščiti lokalne pridelave, je od vseh, ki so nameravali prodajati vino na drobno, vključno z lastniki zemljišč, zahteval, da obesijo “običajno vejo” pred svoj dom. Če tega nebi storili, bi vino zasegli. Ukrep je bil namenjen olajšanju davčnih obremenitev in kaže, kako je bila uporaba fraske na območju Trsta že uveljavljena, verjetno že veliko pred tem odlokom. Namreč navedba “občajne veje” v odloku jasno pove, da je običaj obešanja fraske bil že v uporabi, pred odlokom.
Prvi, oziroma uradni, nastanek osmice se pogosto pripisuje Jožefu II., cesarjevemu sinu, na podlagi odloka z dne 17. avgusta 1784. Vendar je, v resnici, ukrep le potrdil pravico podložnikov, da prosto prodajajo svoje kmetijske pridelke, vključno z vinom, po ceni, kraju in času, ki ga sami izberejo, pod pogojem, da upoštevajo lokalne predpise. Leta 1807 je Ignazio Kollmann opisal zdaj že uveljavljen običaj, da so lastniki vinogradov obešali napise in odprli svoje domove za neposredno prodajo vina, ne glede na letni čas. Kultura pitja je bila zakoreninjena v vseh družbenih slojih, osmica pa je bila resnično ljudski dogodek, tako gospodarski kot družbeni. Upravni preobrat je nastopil leta 1882 z obvestilom, ki je veljalo za celotno Avstro-Ilirsko Primorje (Gorica, Vipavska dolina, Istra, Trst). Ta uredba je potrdila pravico lastnikov zemljišč do prodaje vina na drobno, tudi zunaj svojega pridelovalnega posestva, skozi vse leto, če so imeli občinsko in davčno dovoljenje. Vendar se izraz “osmica” v uradnem besedilu še vedno ne pojavlja.
Izraz Osmica se je prvič pojavil dve leti pozneje, leta 1884, v članku v slovenskem časopisu Edinost, ki navaja, da so v Piščancih, majhnem naselju v predmestju Trsta, mnogi kmetje že predčasno odprli svojo osmico. Leta 1891 je bil, spet v Edinosti, izvor izraza prvič pojasnjen, povezan s številko osem (osem), kar je nakazovalo na časovno omejeno odprtje, verjetno zato, da bi omogočili pošteno prodajo novega vina med malimi pridelovalci. Vendar ni dokazov, da bi bila ta časovna omejitev kdajkoli zakonsko določena. Bil je le običajen, spontan običaj, ki so ga izvajali in se s tem prilagodili skromnim količinam vina, ki so ga pridelali na manjših kmetijah.
Leta 2019 so poitalijančeno besedo osmica “osmizza” uradno vključili v italijanski slovar (Zingarelli 2021), pri čemer definicija pomeni kmečko gostilno, ki se nahaja večinoma na kraški planoti med Italijo in Slovenijo, je odprta sezonsko in ponuja lokalne izdelke, kot so vino, trdo kuhana jajca, suhomesnati izdelki, sir itd. To priznanje potrjuje skupno kulturno dediščino Italije in Slovenije, kot simbol čezmejne identitete
Osmic iz mojega spomina, žal ni več, čeprav bi lahko bile. Nekateri osmičarji, danes, ponudijo celo kruh in klobase iz trgovine, ker večina nima več krav in prašičev v hlevu, kokoši, gosi in puranov v kokošnjakih, tudi skoraj ne več. Naj spomnim, da so bile osmice v preteklosti stoletja namenjene prodaji pridelkov kmetije na drobno brez davka, da je oblast nekoliko olajšala življenje kmetov. Sedaj imamo pač osmice v novi preobleki, a tudi to je bolje kot nič.