Čeprav je Koper stoletja živel od morja in plul po njem, vse do 19. stoletja ni imel spodobnega valobrana in pomola. Glavni pristani za manjše barke so bili v številnih mandračih, šest jih je bilo, za galeje in ostale večje tovorne ladje pa so bili dolga stoletja privezi na treh kamnitih ploščadih, ki so jih šele v začetku 19. stoletju združili v krajši pomol. Notranji, krajši, potniški pomol je bil najprej kratek, lesen in šele leta 1928 so zgradili betonskega in daljšega.
Zunanji pomol pa seveda ni bil zgrajen naenkrat. Najprej so leta 1830 naredili mali plato, tam blizu vhoda v kopališče. V bistvu so zasuli del zaliva z materialom podrte trdnjave,ki je stala tam kjer se danes zavije na Belveder. Na tistem platoju so leta 1836 zgradili skladišče soli. Nato so leta 1870 podaljšali pomol v dolžino, ki jo imamo še danes. Tisti del kjer je danes parkirišče in prostor za prireditve pa so zasuli leta 1930 in ob tem še dvignili cel pomol saj ga je plima že po 60 letih stalno poplavljala. Od takrat je bil pomol pred kakšnim desetletjem še enkrat dvignjen.
Na prvi sliki iz leta 1934 vidimo letnice posameznih etap gradnje, na drugi iz leta 1929 je pomol še brez “parkirišča”, na tretji pa stanje leta 1619 s tremi ploščadi za priveze namesto kasnejšega pomola.
Glede na ogromen porast malih bark in pomanjkanje privezov, bi bil čas da se po 150 letih zunanji pomol podaljša in s tem omogoči izgradnjo privezov ob semedelski cesti, morska solata gor al dol.
