Nekaj let po koncu 2. Svetovne vojne, v kateri so bili zmagovalci partizani skupaj z zavezniki, se je pričelo novo obdobje, ki je vse spremenilo. Slovenska Istra je bila del Svobodnega Tržaškega ozemlja v coni B, pod upravo nove Jugoslavije, z republikami; Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Bosno in Hercegovino, in Makedonijo. Nastajati je začel skupni kulturno družbeni prostor Slovenske Istre, skupaj z obalnimi mesti, za katera “3 Boti” pojejo, da so tri najlepša mesta na svetu. Čeprav zelo blizu so bila mesta zaradi slabih cest in redkih in počasnih avtobusnih povezav, istočasno daleč. Saj poznate tiso ponarodelo pesem, ko se je Pesjan odselil v tujino, iz Dekanov v Piran? Danes je to že enoten kulturno in družbeni prostor, kjer se vse med seboj prepleta, da včasih ne veš kaj kam spada, v Koper, Izolo, ali v Piran.
Med brskanjem po svoji zbirki, sem opazil, da je bila razglednica, slikana v času med obema vojnama poslana leta 1948 iz Pirana v vas Osp. Bolj točno v osnovno šolo v vasi Osp. Anton Zankolič je iz Pirana posla pozdrave Antoniji Škrinjar – Tončki v osnovno šolo v Ospu, ker je bila leta 1948 učiteljica. Tončka, moja mati, je morala iz Lonjerja pri Trstu, kjer je bila med vojno partizanska učiteljica, zbežati čez mejo v cono B, ker so ji sporočili, da jo bodo oblasti aretirale. Namreč Američani, ki so takrat imeli oblast v coni A, so za inšpektorja slovenskega šolstva imenovali domobranskega poročnika, ki je pribežal v Trst. Ta je za učiteljico Tončko izdal ukaz za aretacijo, a mu je ušla na drugo stran meje. Ni se izneverila svojemu življenjskemu poslanstvu in najprej učila v vaseh Slovenske Istre, ko pa so zgradili novo šolo na Belvederju v Kopru, je do upokojitve učila na tej šoli, ki je tudi ni več.
Mlada učiteljica Tončka, je v Ospu spoznala postavnega mladeniča iz sosednje Gabrce (ime vasi Gabrovica je poslovenjenje italijanskega imena Gabrovizza, kar je pri nas pogost primer.) Čeprav so so bili težki časi, ljubezni, pač ni mogoče ustaviti. Čez 3 leta sem se rodil v šoli v Pučah, kjer je Tončka učila let 1950, kot postranska škoda te ljubezni, ki je trajala do njunega odhoda, tja za mavrico.
