Raziskave so pokazale da čim se nekaj poceni se poraba tega poveča za skoraj isti odstotek. In pridemo do sledeče gužve, krajem 19. in prvo polovico 20. stoletja. Koper je že stoletja imel več ali manj redne plovbe v Trst in nazaj, večinoma z bracerami, ki so bile bolj okretne od podobnih, kot so bile bragoci in trabakole. A bile so precej odvisne od vremena (vetra), kar je onemogočalo neko kontinuirano oskrbo s svežimi prehrambenimi izdelki.
To se je spremenilo z uvedbo parnikov v sredini 19. stoletja. Najprej so vozili par krat tedensko dokler ni leta 1872 to postala dnevna linija. Konkurenca je naredila svoje in pojavilo se je več kompanij in njihovih parnikov ki so se vrinili na linijo Kp – Ts. Vsi so imeli zadosti dela saj je bil naval velik. Trst se je skokovito razvijal in potreboval vedno večje količine kmetijskih pridelkov, ki jih je Koprščina imela na razpolago. Veliko vlogo je seveda imela cena prevoza. Če vemo da je kočija takrat potrebovala tri ure do Trsta s ceno 80 šoldov, parnik pa eno uro in samo 10 šoldov, je jasno kam so šle množice in so kočije ostale samo za gospodo ki se ni hotela tlačiti skupaj s kmeticami na barki. V prodajo v Trst so se namreč vključevale izključno ženske – naše Šavrinke. Moški so pač čuvali doma tudi četrti vogal, če ravno niso bili v njivah.
Blagor njim saj so se tako izognili veliki gužvi ki je nastajala tam v pristanišču. Ladjarji so tekmovali kateri bo prej štartal za Trst in potniki so preskakovali iz parnika na parnik, ko so videli da bo kateri prej odplul. Kajti biti prvi zjutraj v Trstu je pomenilo boljšo prodajo, vsega kar so nosili s seboj. Zato je tudi med vožnjo prišlo do tekmovanja kateri bo prvi priplul v mesto. Prišlo je celo do nesreč pri prehitevanju, od katerih je najbolj znana tista, ko je kasnejši dezerter v prvi vojni in italijanski heroj Šauro nalašč dregnil v drugega tekmeca. Pristaniška uprava je zato žrebala vrstni red odhodov na vsake pol ure. Gužva pa ni bila samo na pomolih in ob vkrcanju ampak tudi na cesti proti luki. Šavrinke so namreč najprej pripeljale tovor na mušah pred pomol, na to pa so morale živali odpeljati v dogovorjen hlev, kjer so jih čakale do vrnitve. To je pomenilo dvojni promet po sedanji pristaniški ulici in vsem se je mudilo. Dogajale so se tudi bližnja srečanja med udeleženci pa tudi kakšna resna nesreča. Prebivalstvo se je pritoževalo nad direndajem v zgodnjih urah, no, kmetje in ribiči sigurno ne, saj so že navsezgodaj imeli svoje delo, bolj je to veljalo za srednji sloj, dočim so višji sloji bili bolj oddaljeni v središču mesta.
Ta gužva v pristanišču je trajala do druge svetovne vojne, ko se je morski promet skrčil, delno zaradi rekviriranja parnikov za vojsko, delno pa zaradi zavezniških bombardiranj vsega kar je plulo. Gužva se je razblinila in našla različne poti do Trsta, eni z malimi barkami do Ankarana in nato peš čez hrib v Milje in spet z malimi barkami do Trsta , drugi pa peš preko škofijskega prelaza.
Na sliki vidimo kar štiri parnike na notranjem pomolu v prvi polovici prejšnjega stoletja in to samo od koprske kompanije, na zunanjem pomolu pa so pristajali parniki drugih, predvsem tržaških kompanij.
Prikaži manj