Vsepovsod, v starem mestnem jedru videvamo palače in doprsne kipe nekdanjih benečanskih oblastnikov in bogatašev, ki jim pravijo plemiči, čeprav niti približno niso bili plemeniti. Pisci opevajo palače in oblastnike iz več sto letne benečanske okupacije Istre. A Kot sem že nekajkrat zapisal, ni sporno kar pišejo, temveč tisto kar zamolčijo. Zaradi zamolčane zgodovine, dobi večina bralcev, ali gledalcev dokumentarcev, napačen, da ne rečem fake vpogled v pretekle čase. Pisci mimogrede spustijo del zgodovine, ko so benečanski pirati redno napadali istrska mesta in vasi in jih izropali. Šele kasneje, ko so imeli višek plena in boljše tovorne ladje, so postali trgovci. Z izjemnimi zaslužki trgovanja, so zgradili vojaške galeje in opremili vojsko. Ko so postali dovolj bogati z močnim vojnim ladjevjem, niso pozabili na Istro, ki so jo par stoletij plenili. Z dogovori (beri grožnjami) so postopoma okupirali in si prilastili velik del Istre. Prilastili so si zemljo in celo vasi, ki so jih delili v fevd, priseljenim novopečenim benečanskim oblastnikom v Istrskih mestih. Pravijo, da je bila tabot mižerija (takrat revščina), da so bili Slovenci v vaseh koprske občine, večkrat lačni, kot siti. Še res je, ker so morali novim od Benečanov postavljenim in potrjenim plemičem, plačevati desetino pridelkov, a kar je še ostalo so pobrali duhovniki v posameznih farah, pa še škof in koprski samostani so pristavili svoj lonček. Čeprav so delali od jutra do mraka in imeli obilen pridelek, so bili lačni. Župani in predstavniki slovenskih vasi so se, zaradi vse večjih zahtev mestne gospode, pritoževali Velikem svetu desetih, v Benetkah, a so bile skoraj vse pritožbe zavrnjene. O tem, oziroma o več sto letnemu sporu med koprsko družino Vitori in Krkavčami, v nadaljevanju.
Medtem, ko turisti občudujejo benečanske palače v Kopru in poslušajo zgodbe o plemiški družinah in njihovih palačah, se nihče ne vpraša kje so vzeli šolde za prekrasne palače, so mogoče vzeli kredit na banki, kot to počnemo danes za nakup skromnega stanovanja, seveda če smo kreditno spodobni. Seveda ne, saj so tudi najbolj butasti sinovi fevdalne gospode iz mest, podedovali posestva, palače in denar. Tako je ista družina imela v posesti premoženje, ki se je iz stoletja v stoletje, večinoma, povečevalo. Iz posestev in vasi iz okolice Kopra in od drugje, jim je stalno pritekala desetina vsega kar so kmetje pridelali in ne samo desetina, ker so z leti zahtevali vedno več. To lahko preberemo v več starih dokumentih od 15. stoletja naprej. Nekateri so v lasti posameznikov, drugi so v krajevnih in državnih arhivih.
Oglejmo si primer več kot 200 letnega spora med župani (zupani) vasi Krkavče in veleposestniško družino Vittori iz Kopra. Dediči po Bon de Vettore Justinapolitano so se, 5. januarja leta 1540, sklicevali na listino iz 23. februarja leta 1446, ko je njihov prednik in njegovi dediči pridobil pravice vasi Sveti Peter in celotnega ozemlja te vasi, ki naj bi jim prinaša prihodek 60 dukatov. Francesco Vittori, njegovi bratje in nečak Lorenzo, dediči po pokojnem Bon de Vettore Justinopolitano, uveljavljajo pravico do davčnih dohodkov in desetine vasi Sveti Peter in vsega ozemlja te vasi. Tedanji koprski podesta in kapitan Kopra, je ugodil prošnji in v obrazložitvi zapisal, da ima, zvest in zaslužen občan Kopra Z. Battista de Vittore, pravico do desetine od vseh pridelkov vasi Sveti Peter, ki je ocenjena 60 dukatov letno in še 10 dukatov dodatno. Odločba velja od od februarja 1540 dalje, tudi ta vse dediče, omenjenega Koprčana. (Dokument v katerem piše še veliko več, je iz arhiva družine Benedetti iz Savudrije).
Krkavški župan Lovrec Goja (Laurentius Gogia Villae Cacauzze) je bil 13 junija leta 1566 izprašan, pod prisego, o stanju ljudi, živali in kmetijskih pridelkov v župi Krkavče in še posebno v Svetem Petru, katerega vaščani so bili vedno uporni, oziroma so se upirali oblastem pri plačevanju desetine in drugih davkov. Ker je vsako leto, po mnenju koprske gospode Vittori, bilo dostavljeno manj pšenice, vina, olja, jančkov, ovc, itd, je moral pred Matheom uradnikom Justinoopolisa, pojasnit zakaj je to tega prišlo in opisat trenutno stanje občine Krkavče s Svetim Petrom vred. V glavnem so uradnika zanimali le prihodki vaščanov. Župan Lovrenc je povedal, da ne more naštet prihodkov za vsako leto, v preteklost, ker je bila letina nekatera leta dobra, druga pa slaba, zaradi vremena in drugih razlogov. Ko je bil vprašan o olju, je povedal, da so morali oddati povprečno po štiri urne (benečanska urna je 54 litrov olja, urna za vino je merila 64 do 100 litrov, odvisno od kraja) olja in da je bila vsaka urna vredna 100 lir. Lovrenc je povedal, da je vas za desetino oddala veliko različnih stvari. Med drugim vino, olje, pšenico in vse kar zraste in se rodi na ozemlju vasi. Na vprašanje, koliko je bilo oddanega vina letno, je odgovoril; od 30 do 40 urn vina, odvisno od letine. Ker je ena benečanska urna za vino vsebovala 64 litrov, so oddali za desetino od 1.920 do 2.560 litrov vina letno. Ko je bil vprašan, komu so plačali desetino, je povedal, da je desetino prejel Zuane de Vittori in njegovi bratje. Po zaključku izpraševanja, je koprski uradnik odločil in zapisal, da mora vas Krkavče vsako leto plačevati desetino v olju, živalih in od vsega kar zraste in se rodi na ozemlju Krkavč.
Da ne bom predolg, naj povem, da so se med Krkavčami in družino Vettori v treh stoletjih zvrstile mnoge pavde, ker so se izvoljeni župani Krkavč pritoževali beneškemu dožu in velikemu svetu v Benetkah, da jih družina Vettori obremenjuje z novimi dajatvami, tudi takimi, ki jih ji desetletja pred pravdo niso plačevali. Roka, roko umije pravijo in zato so bile pravde Krkavč, večinoma zavrnjene, oziroma izgubljene.
Konec fevdalizma, ko so leta 1848 z marčno revolucijo, v Avstrijskem cesarstvu uradno odpravili fevdalni sistem in podložništvo, so se slovenske vasi otresle velikega bremena desetine in oblasti koprskih neplemenitih plemiških družin. Plemstvo je v Slovenski Istri dokončno izgubilo svojo večstoletno upravno, sodno in davčno oblast nad okoliškimi podložniki in vaško zemljo. S tem zakonom, ki sta ga med marčno revolucijo potrdila avstrijski parlament in cesar Ferdinand I., je bilo odpravljeno tlačanstvo, kmetje pa so postali osebno svobodni in lastniki zemlje, ki so jo obdelovali. To o lastnini zemlje na Koprskem ni bilo kot bi moralo biti po zakonu. Večino zemlje je ostalo v lasti koprske gospode in marsikateri kmet, se je iz tlačana prelevil v kolona, kar je sicer bilo bolje, a ne pravično.