Že v davnini so okoli izlivov potokov in rek v severnem Jadranu začenjale nastajati manjše soline. Sol je bila dragocena, ker je omogočala konzerviranje mesa živine in rib, na daljši rok. Zamrzovalnih skrinj ni bilo in led se je ob koncu zime stopil. Sicer so led shranili v jamah ledenicah, a tudi ta se je ob višjih temperaturah stopil. Soljenje mesa je bila edina možnost, da je ostalo užitno več časa. Enako je veljalo za ribe, še posebno sardele in sardone so konzervirali v soli, kar se počne še danes.
Za obvladovanje Solne poti, ki je iz Istre in Žavelj vodila, mimo Doline in Boršta na Kranjsko in naprej proti srednji Evropi, so zgradili trdnjavo imenovano Muhov grad, ki je bil prvič omenjen leta 1233 kot “Castro de Muchou”. V tem času je bil grad sicer last tržaških škofov, a upravljala ga je družina de Mucho. Grad je bil porušen v vojni med tržaško in koprsko komuno in na stroške oglejskega patriarha na novo zgrajen leta 1268. Patriarh ga je lahko upravljal do smrti, nato je zanj skrbela Tržaška občina, ki se je zavezala, da ga vrne, ko bo izvoljen novi patriarh.
Leta 1281 se je začela vojna med patriarhatom in Beneško republiko za posest Trsta in Istre. Benečani so kmalu osvojili Muhov grad in ga obdržali do leta 1291. Leta 1289 so se začela pogajanja za mir, vendar do sporazuma ni prišlo in se je vojna nadaljevala vse do leta 1291, ko so sklenili mir in je bil grad vrnjen tržaškemu škofu. Škof ni mogel kriti vseh svojih stroškov gradu, zato je dal grad v upravo tržaški občini, najprej za deset let, leta 1295 pa dokončno.
Leta 1358 je mesto Trst zaprlo prehod po trgovski poti, ki je potekala ob Muhovem gradu, da bi prisilila trgovce namenjene v Istro, da bi zavili proti prehodu Ključ in preusmerili trgovski promet v mesto. Ta ukrep je sprožil novo vojno med Trstom in Benetkami, ki so napadle, z morske strani in naredile blokado mesta leta 1368 z vojaškimi galejami. Obleganje ni bilo uspešno, saj je bilo mesto oskrbljeno preko cest, ki sta jih ščitila dva tržaška gradova v bližnjem zaledju, Muhov in Proseški grad. Beneška republika se je odločila, da osvoji oba gradova in tako zapre vse poti v mesto. Proseški grad Monkolan (Moncolano) so Benečani osvojili februarja 1369, a napad na Muhov grad je bil veliko težji. Vojna se je nadaljevala, a medtem ko so mesto osvojili Benečani, je Muhov grad še čvrsto stal v rokah tržaškega poveljnika Pelosa (Astulphum Pilosum), ki je iz gradu nadaljeval vojno proti Benečanom še leto dni. Po končani vojni, so v mirovni pogodbi določili, da bo Muhov grad predan Benečanom, medtem ko se bo lahko tržaški poveljnik umaknil na avstrijski dvor.
Muhov grad je ostal v lasti Beneške republike od leta 1371 do leta 1380 in v tem času so Benečani nekoliko prenovili objekt. Leta 1382 je Trst prišel pod Avstrijo in z njim tudi Muhov grad.
Leta 1461 je dobila tržaška občina v varstvo Muhov grad. V tem času je občina Trst dosegla svoj največji obseg in njena južna meja je bila pri Podgradu. Trst je imel nadzor nad vsemi cestami, ki so povezovale Kranjsko z Istro in je spet speljal trgovski promet v mesto. Kot v 14. stoletju, so Benetke spet napovedale vojno Trstu. Vojno je ponovno dobila Benečanska republika (1463) in si pridobila ozemlje Muhovega gradu in Podgrada. Grad je bil popravljen, previsoki stolpi so bili znižani in urejeni so bili novi obrambni nasipi.
Leta 1508 je benečanska vojska po topniškem bombardiranju Trsta uspela vdreti skozi tržaško obzidje in zavzeti trdnjavo San Giusto. Zaradi epidemije kuge, ki je zdesetkala prebivalstvo, sta avstrijska cesarska vojska pod vodstvom Cristofora Frangipanija in tržaške čete pod vodstvom Slovenca Nikolaja Raubarja leta 1511 dosegli Žaveljsko dolino z namenom osvojiti trdnjave, ki so branile beneško mejo. Utrjeno mesto Milje niso mogli osvojiti, ker so Miljam v pomoč pripluli z ladjami Istrijani iz bližnjih istrskih mest, zato se je obleganje končalo.
Nikolaj Ravbar iz stare slovenske, oziroma kranjske družine, je bil 27 let glavar, oziroma vojaški kapitan Trsta (1509–1536), za kar mu je ob koncu vdanega službovanja v času več vojn z Benetkami cesar Karel V., v začetku leta 1521 podelil v fevd grad Socerb s pripadajočim posestvom, vas Klanec, Muhov grad (grad Mokovo) in grad Črni Kal, s pripadajočim ozemljem. Cesar Nikolaju Ravbarju leta 1516 podelil plemiški naziv barona, z naslovom “baron Plankenštajnski in Karlštetski” (Freiherr von Plankenstein und Karlstetten).
Le nekaj let pozneje pa je vojska 600 istrsko-benečanskih vojakov na dožev ukaz napadla soline v Žavljah, jih uničila, ter jih spremenila v močvirje. Napetost med Avstrijo in Benečani se je nadaljevala, tudi z manjšimi spopadi, do propada benečanske republike 12. maja. 1797.
