V času stare Avstrije, v začetku 19. stoletja, so slovenske vasi počasi začele izgubljati svojo samostojnost in s tem tudi več stoletno kulturo. Prihajal je čas držav, ki so prevzele popolno oblast tudi na podeželju. V slovenskih vaseh in celotnem podeželju mesta, je to pomenilo tudi neminovno opuščanje stoletne kulture županov in izvoljenih vaških svetov. Več stoletij pod okupacijo Benečanov, je oblast dopuščala omejeno samostojnost vaških skupnosti, še posebno po uporu, ki ga je vodil Luka Muzec iz Podpeči. Po koprskem uporu Slovencev proti Benečanom, so Benečani Luko Muzeca, leta 1348, imenovali za Kapitana Slovencev v (Capitaneus Sclavorum Justinopolis) na Koprskem. Pred tem je to funkcijo imel vedno benečanski plemič. Ker je za Benečane uporaba sile, torej vojaštva, bila najdražja opcija, so vasem s Slovenci dopustili omejeno oblast, kar je bilo tudi del slovenske kulture. Torej vaščani so imeli, preden je te kraje zasedla Avstrija, svoje izvoljene župane in vaške svete, ki so izvajali tudi sodno oblast za manjše prekrške. Morali so le plačevati davke oblastem v Kopru in občasno dati nekaj veslačev za galeje, pa so omejeno lahko upravljali sami svoje vaške skupnosti.
Nekaj sto let slovenske kulture upravljanja svojih vasi, je po propadu Benečanov proti koncu 18. stoletja, začelo počasi izginjati, saj so prišli drugi časi. Civilna in vojaška oblast, je bila samo še v mestu in vasem so ostale le še cerkve in gostilne. Še pred kratkim so vsako nedeljo ženske, svoje soproge in otroke odpeljale v cerkev in se po maši družile v klepetu pred cerkvijo, moški pa v gostilni. Tudi kakšen prikriti nevernik je moral k maši, če ne bi mi žena pojela jetra in animo. On je sicer bil doma gospodar, vendar se je marsikdaj raje obrnil stran, ko je njegova šjora nesla farju vino, klobase in najbolj mastno kakušo. Mir v hiši ni bilo lahko vzdrževat, saj so vsi delali od jutra do mraka in včasih še dlje, tega se je “gospodar” z leti naučil. Demokracija, oziroma dogovarjanje se je selilo v gostilne, kjer so se ob feti pršuta in kozarcu vina sklepali posli in dogovori o skupnih projektih. Cerkev je bila sedež totalitarizma, oziroma absolutne oblasti, kjer je imel duhovnik prvo in zadnjo besedo, seveda po diktatu koprskega škofa. Tako se je s pomočjo vernih žena oblast na vasi selila v cerkev in slovenska kultura vaških svetov in demokratičnega dogovarjanja, je ostala le v lepem spominu nekaterih nevernikov.
V 19. stoletju so se odprle prve slovenske šole tudi v vaseh in duhovnik ni bil več edini pismen. Na vasi sta bila najbolj spoštovana duhovnik in učitelj, ali učiteljica. Sicer so v tedanjem krščanskem moškem svetu, imele učiteljice veliko težav, da so se uveljavila, a znanje na koncu vedno zmaga. Spomnimo se katastrskega dokumenta, o določanju meje vasi Gabrovica, iz začetka 19. stoletja, ki smo ga tukaj že objavili, ki dokazuje, da je bilo pismenih vaščanov zelo malo. Namreč vaščani Gabrovice, ki so bili priče določanju meje, so vsi podpisani s križem, ker pač niso znali pisati. V zanju je moč pravijo in takrat je zaradi nepismenosti, oblast vaščanom povzela iz rok, a se je s slovenskimi šolami spet počasi vrnila tudi na podeželje. Moj pokojni Ivan, je večkrat rekel, da “denes ani znajo več kur šuj in faj skep”. Pomenilo bi, da nekateri znajo več kot šolnik in far skupaj, oziroma znajo več kot ućitelj in duhovnik skupaj. A prišli so čisto drugačni časi, ko postaja problematična računalniška nepismenost, čeprav jih je veliko prepričanih, da obvladajo, kar je še večji problem.
Ni več gostiln v vsaki vasi kot nekoč, cerkve so sicer ostale, a niso vse delujoče, ker tudi duhovnikov primanjkuje, prav tako kot dobrih gostilničarjev. A oblast se je dokončno preselila v večja mesta, na vasi sicer imajo nekakšno tolažilno oblast v Krajevnih skupnostih, ki pa so večinoma le podaljšana roka mestnih oblasti.
