Leta 1947, ko je po pariški mirovni konferenci prišlo do določitve meje z Italijo je ostal še problem Trsta in severozahodne Istre. V obeh področjih je bil velik del manjšin, tako slovenske kot italijanske. Ker se strani niso mogle dogovoriti o razdelitvi tega področja so ustanovili Svobodno tržaško območje z dvema conama in dvema upravama. Cona A je bil Trst z okolico in pod angloameriško, cona B pa južno do reke Mirne z jugoslovansko upravo.
Za časa teh con je prihajalo do velikih nemirov na obeh straneh. V Trstu so dvigali glas nekdanji fašisti, ki so poskušali na vse načine preprečevati Slovencem uporabo po sporazumu dogovorjenih pravic, v Kopru pa je bil eden večjih problemov z obvezno menjavo italijanskih lir v jugo liro, tiskano pri nas. Italijani so se namreč zelo upirali menjati svoje stare lire v “ničvredno”, kot so ji rekli jugo liro. V nemirih na obeh straneh meje so padale tudi smrtne žrtve.
Anglo-Američani so po par letih imeli vsega zadosti in so hoteli upravo cone A predati italijanski vojski. Jugoslovanska stran je bila ostro proti temu, dokler se ne sporazumejo vse strani in je odgovorila s pošiljanjem vojske na mejo cone A. Še od takrat lahko vidimo vojaške rove in zaklonišča ob tej meji, saj se je pričakoval spopad z Italijo če bi prestopili mejo pri Svetem Ivanu (meja med Italijo in cono A). No, bi rekli, zmagal je razum in Jugoslavija se je pomirila, ko so ji popravili mejo na Miljskih hribih, kjer je dobila Lazaret, Hrvatine, Elerje , vse Škofije in Plavje.
Vsekakor se je tisto rjovenje tankov in vzklikanje “na Trst” vsaj delno izplačalo, čeprav smo izgubili Trst, kar je sicer bilo za pričakovati glede na spremembe velikih sil v tistem času. Sovjetska Zveza ni bila več naš zaveznik, za Anglo-Američane pa je Italija postala važna zaveznica, kot ščit proti vzhodni Evropi.
Na slikah vidimo obe coni in popravek meje v našo korist leta 1954