Nekoč je minilo več generacij, da se je spremenil način življenja v vsakodnevnih opravilih. Ni bilo velikih sprememb v kratkem času, kot je to danes in nam čas beži, da vsem spremembam težko sledimo samo v obdobju ene generacije. Čas nam beži, da ga še dohajati ne zmoremo več. V mojem spominu so ženske še včeraj prale prerilo ročno, kar danes ne, skoraj, vidimo več, ali zelo poredko. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je postal pralni stroj dostopen tudi manj premožnim in proti koncu sedemdesetih let postal običajna oprema vsake družine. Ženske je rešil težaškega opravila ročnega pranja in likanja z litoželeznim likalnikom na žareče oglje. Zadnje čase vedno redkeje vidimo perilo, ki se suši na oknih mest in okoli hiš v vaseh. Vedno več družin ima doma tudi sušilni stroj. Ni več potrebno obešati opranega perila in upati, da ne bo deževalo. Peric ni več videti na mestnih ulicah in to se je zgodilo v razmeroma kratkem času par desetletij, da tega skoraj nismo opazili. Mlajši generaciji, pa je samoumevno, da se umazano perilo vrže v pralni stroj, ko je oprano preloži v šušilec. Če na sveže opranem in posušenem perilu opazijo kakšno luknjo, ali raztrgnino, ta kos vržejo v smeti in kupijo novega. Škoraj nihče več ne šiva in krpa raztrganega perila. Pač drugi časi in drugačne navade kulture potrošništva.
Nekoč, oziroma v mojem spominu, še pred kratkim se je umazano perilo opralo ročno. To za gospodo, seveda, ni veljalo. Njim so prale perice iz okoliških vasi. Medtem, ko se je na koprskih ulicah, vsak dan, trlo mlekaric, jajčarc in prodajalk drugih kmetijskih pridelkov, peric ni bilo videti. Perice so prišle vsak ponedeljek v mesto, kjer so prevzele umazano perilo in ga odnesle domov. Sicer so bile marsikje, kot recimo v Izoli, Boljuncu, Miljah in drugje tudi javne pralnice, o katerih je pisal Boris Umer, a v teh so večinoma prale perilo gospodinje revnejših družin, ki doma niso imele primernega prostora za pranje. Vsak petek, pa je bilo v mestu spet veliko peric, ki so oprano in zlikano perilo prinesle svojim strankam.
Če je bilo umazanega perila preveč, za plenjer (pletena košara za nošenje na glavi), ali če niso imele plenjerja, so v en velik kos blaga, ali rabljeno rjuho zavile perilo in na vrhu rjuho zavezale, ali zavozlale. Ta fagot (culo), so nesle na glavi domov in tudi zlikano nazaj strankam. Perice so doma umazano perilo vzele iz plenjerja, ali fagota (cule) in ga pripravile za pranje. Belo perilo so prale posebej in si pomagale tudi s pepelom, da je bilo bleščeče belo, so ga kuhale v pocinkanem loncu in sušile na soncu, ki je belino še bolj poudarilo. Prale so v vaških pralnicah, doma pri vodnjaku, če so ga imele in ob izvirih in potokih. Posušeno perilo so zložile in ga pripravile za likanje, a prej še zašile, ali pokrpale, če je bilo raztrgano. Na ognjišču so zakurile, da so lahko pripravile žerjavico za likalnik. S težkim litoželeznim likalnikom, v katerem je bila žerjavica, so zlikale vse perilo. Zloženo perilo so zavezale v fagot, ali položile v plenjer, v katerem so ga dostavile vsak petek svojim strankam. Ob tem so morale oprati in zlikati tudi perilo za sebe, celo družino in opraviti vsa gospodinjska dela. Res je bilo težko življenje naših pra non in non, ki so se žrtvovale, da je za nas življenje veliko lažje. Posebno za ženske, ki so po vojni v pokojni Jugoslaviji prvič v zgodovini dobile volilno pravico. Žal še danes ženske nimajo popolnoma enakih možnosti, kot moški. Veliko več človeških pravic, ko je bilo to nekoč, so si priborile, a bo s trenutno politično klimo v svetu in pri nas, šlo spet na slabše, v avtoritarnem moškem svetu.
