Prvi športni navtični klubi, veslaški in jadralski, so začeli nastajati v začetku 19. stoletja. V seznamu, oziroma časovnici ustanavljanja navtičnih klubov, ki jo hranijo v tržaškem arhivu, je kot prvi omenjen “Triestiner Ruder Club (Trieste – Trst)”, ustanovljen leta 1844. Omenjeni so tudi Piranski (1887), koprski (1888) in izolski (1925). Regate veslačev so se občasno organizirale tudi pred nastankom športnih klubov.
Vir: “Venezia, l’Istria, Trieste e le regate prima del canottaggio” A. Tommasi
Ena zadnjih pred začetki veslaškega športa, je bila regata leta 1871. Regato so organizirali v okviru Kmetijsko industrijke rastave (Esposizione Agricola e Industriale di Trieste), sptembra 1871. Regata je bila predvidena 22. septembra, vendar so jo morali prestaviti za nekaj dni, zaradi slabega vremena. Regatno polje je bilo od plaže pod Kontovelom do škvera v Barkovljah. Veslače so razvrstili v 5 različnih kategorij, glede na tip čolna. Zanimivo, da je bila 3. kategorija imenovana “Istrske ženske s čolni na tri vesla in enake velikosti”. Zanimivo, da je tekmovala tudi ženska posadka iz Mačkovelj (Caresana), ki niso ravno ob morju, a so trenirale v Miljah in tekmovale za Milje. V četrti kategoriji so tekmovale čupe z enim veslačem in dvemi vesli, kot lahko vidimo na priloženi risbi. Čupe so bile tipične barke slovenskih ribičev Križa in Kontovela, izdelane iz debla drevesa. Na regati čup je zmagal Matej Zulčič, drugi je bil Bortolo Verginella in tretji Simon Švab. Bili so še časi nekdanje Avstrije in Slovencev na Tržaškem še ni nihče preganjal, kar ne velja za takratni Koper. Nagrade so bile za tiste čase razmeroma visoke. Zmagovalec, ali zmagovalka je prejel/prejela 10 zlatih cekinov, drugi 6 in tretji 3 zlate cekine.
Veslaška tekmovanja, oziroma regate so organizirali tudi v prejšnjih stoletjih, saj so bile benečanska tradicija. V Kopru je bila po letu 1600 dejavna “L’Accademia dei Risorti”, ki je organizirala dogodke po tedanji benečanski modi in tradiciji, kamor so spadale tudi veslaške regate. Najbolj odmevna je bila veslaška regata, ki se je odvijala Kopru 29. junija 1654. Regato sta si želela koprski podesta in kapitan Pietro Dolfin. Za organizacijo so bila porabljena obsežna denarna in druga sredstva. Podesta je ukazal popraviti glavne ceste, ki so vodile v Koper, še posebno tisto proti Trstu, da bi po njih lahko vozile kočije in vozovi. Namreč v tistem času so bile “ceste” bolj podobne širšim stezam za tovorne osle in konje. Investicija v ceste se ni obrestovala, ker so se povabljenci iz Trsta odločili, da pridejo v Koper po morju. Med velikim številom povabljencev so bili tudi; Komandant mesta Trst, Škof, številni plemiči in premožni moški skupaj s svojimi ženami. Kronisti tistega časa so zapisali, da je samo iz Trsta prišlo okoli 3000 ljudi. V mestu zadnjih 25 let ni bilo tako odmevne prireditve. Vzdušje je bilo kot pri regatah v Benetkah, s prodajalci kave, stojnicami s pijačo, hrano, stopničastimi ložami za gledalce, ter praznično okrašenimi balkoni in okni. Morje je bilo polno številnih čolnov, zbranih, da bi bili priča regati, vsi okrašeni s slikami, kipi, alegorijami in venci v beneškem slogu, upravljali pa so jih veslači v pisanih livrejah, ki so odražale slog njihovih družin. Sredi zaliva je bila celo kletka z rastlinami, razporejena na premičnem splavu, iz katere se je slišalo petje ptic in golobov v letu.
Regata se je začela v Ankaranu pri Sv. Nikolaju (San Nicolò d’Oltra) in končala pod Belvederjem v Kopru, kjer je bil za oblast in odmevne povabljence postavljen pokrit oder, okrašen s stebrišči in drugim okrasjem. Najprej so se tekmovali moški veslaški čolni: skupaj sedem, s po šestimi veslači, iz Kopra, Pirana, Izole in Milj. Favoriti so bili, seveda Pirančani, a so končali šele na drugem mestu, za domačimi veslači, ki so osvojili tudi tretje mesto v drugem čolnu. Sledila je ženska regata; poleg dveh čolnov iz Kopra in dveh iz Pirana (po šest veslačic na čoln) so nastopile tudi tekmovalke iz Mačkovelj (Carresane), ki so zastopale ženske iz Milj. Proga je bila polovico krajša od moške, ki je bila dolga cele 3 milje, in veslačice so jo preveslale brez težav.
Zanimive so bile nagrade. Za prvo moško posadko dva komolca benečanska (brazzo) (68,3cm) turkizne tkanine, srajco in škrlatno kapo; za drugo posadko klobuk, par nogavic in dva robčka; za tretjega robček in odojka. Za žensko prvo mesto otroško posteljico in par nogavic; za drugo predpasnik in majhno svečo; za tretjo majhno svečo in odojka, vse to pa je bilo nepomembno v primerjavi z napitninami, ki so jih pred tekmovanjem razdelili in kasneje po tekmovanju velikodušno podarili zmagovalcem pomembneži v častni loži pod Belvederjem.
Nič manj spektakularna in vznemirljiva ni bil povratek ladij in čolnov, ki so z morja opazovali regato in se je zaključila, ko je padel mrak. Odprla so se jadra številnih jadrnic in odplule so proti Trstu, Miljam, Izoli in Piranu. Samo iz Pirana jih je bilo okoli 60.
Za zaključek zapišimo, da sami začetki veslaškega športa niso bili lahki in razmere niso bile podobne današnjim. Tekmovalne regate so bile redke, zato so veslači organizirali druženja v istrskih mestih. Niso trenirali, kot se to počne danes, temveč so veslali na dolge razdalje. Na primer; 1. julija 1883 je posadka veslaškega kluba “Adria” iz Trsta dosegla Piran in je 22 kilometrov prevozila v 115 minutah, vključno s 5-minutnim premorom. Pomorske oblasti so niso bile pripravljene na takšne razmere, saj so imeli veljavne pomorske predpise le za potniške, tovorne in ribiške ladje. Zato so predpisi veljali tudi za športne veslače, ki so morali za vsak izlet, oziroma plovbo na daljše razdalje napisati prošnjo na luško kapitanijo. To vidimo na sliki dokumenta s prošnjo veslaškega društva Salvore iz Pirana, za dovoljenje sodelovanja na regati, oziroma plutja iz Pirana do regatnega polja, iz leta 1888. Ker je bilo vedno izletov s čolni veslačev iz Trsta, Kopra, Pirana tudi do pule in nazaj, so leta 1889 so sprejeli predpis, da lahko manjše barke z veslači plujejo neomejeno na razdaljo plovbe, a le do 3 milje od obale. Zaradi novega predpisa je bilo organiziranih vedno več druženj veslaških klubov celotne Istre in Trsta. Eno odmevnejših druženj je bilo v Poreču 8. septembra leta 1889, kamor so priveslali tudi veslači iz Kopra in Pirana. Kar lahko vidimo na 2. sliki, namreč veslači z napisom Salvore na majicah, so iz Pirana, z napisom Libertas iz Kopra. (Vir: Fundacija Pietas Julia).
Tako dolge plovbe veslačev, so za današnje športne veslače skoraj znanstvena fantastika, a tudi razmere in današnji čas ni primerljiv s tedanjim. Kakorkoli že veslanje je za mlade in malo manj mlade zdrav šport in upam, da ga bodo sedanji veslači in bodoči veslači še naprej gojili, z večjo materialno in moralno podporo, lokalnih in državnih oblasti. Kakorkoli že, veliko bolje je vlagati šolde v šport, kot v nakupe orožja, kar je danes nekakšen trend v Evropi in širše.