O mlekaricah smo že pisali, a le o Šavrinskih iz Slovenske Istre, zato je potrebno dopolniti zgodbo o teh naših nonah in pra nonah. Slovenski in italijanski skrajni nacionalisti, so nam v zadnjih nekaj desetletjih zameglili pogled v našo bližnjo preteklost in sejanje sovraštva se žal celo stopnjuje, ma obeh straneh meje. Trst je bi multikulturno mesto v katerem je bilo slišati nemški, hrvaški, srbski, albanski, italijanski in slovenski jezik. Tudi različne kulture so se mešale med seboj, do izbruha agresivnega italijanskega nacionalizma v začetku 20. stoletja, ko so v dveh desetletjih uničili ta multikulturni prostor in navkljub velikim obljubam države Italije, iz Trsta naredili nepomembno provincialno italijansko mesto.
A še pred 110 leti je bilo drugače. Trst je bil ob popisu leta 1910 največje slovensko mesto. V njem je živelo približno 56.000 Slovencev, kar je bilo več kot v takratni Ljubljani, ki je imela okoli 52.000 prebivalcev, ki niso bili vsi Slovenci. Mesto je imelo močno slovensko skupnost z lastnimi časopisi, šolami, bančnimi ustanovami, kulturnimi in športnimi društvi. Medtem ko je bila Ljubljana tedaj manjše upravno središče z nemškim vplivom, je bil Trst gospodarsko in kulturno žarišče. V času pred drugo svetovno vojno je bil Trst kulturno in gospodarsko središče za vse Slovence iz vasi in mestec od reke Timava do Dragonje. Po vojni so nas naši politiki umetno ločili in tiste Slovence, ki so ostali na italijanski strani meje poimenovali “Zamejske Slovence” in ločujejo nas še danes.
Podobno je bilo z mlekaricami, ki so zalagale Trst z mlekom in drugimi svojimi domačimi proizvodi. Vse so bile Slovenke iz podeželja, ki je gravitiralo na mesto Trst. Danes jih umetno ločujejo na tržaške in šavrinske mlekarice, kar je zmotno, saj so delovale v času ko ko je bil ta prostor kulturno in gospodarsko enoten. Po vojni smo Slovenci izgubili Trst, kot svoje središče, zato je politika v novi državi začela uveljavljati Koper kot novo središče, podobno, kot v Gorici, kjer so iz nič zgradili Novo Gorico, ker je pač Gorica ostala na italijanski strani meje. Vasi okoli Kraškega roba; Lonjer, Četnara, Ricmanje, Boršt, Zabrežec, Boljunec, Dolina in Prebeneg, niso bile ločene od Socerba, Kastelca, Ospa, Gabrovice, Črnega kala, Černotič, Loke, Bezovice, Zazida, in drugih, temveč so bile enoten slovenski kulturni prostor. Danes pravijo, da so v Dolini in Boljuncu, recimo “Zamejci”, v Ospu in Gabrovici pa “naši Slovenci. Moj pokojni partizan mi je pripovedoval, kako so iz Gabrovice hodili na ples v Dolino, kakor tudi v Dekane, se družili med seboj, govorili isti jezik in imeli skupno kulturo in vrednote. To je potrebno razložiti mlajši generaciji, saj zgodovina niso samo osrednje osebnosti oblasti iz preteklosti, temveč predvsem ljudje, ki jih zgodovina ne omenja pogosto, čeprav so bili in so tudi danes v veliki večini.
Vse slovenske mlekarice, ki so nosile in prevažale mleko so imele enake pripomočke pri svoji dejavnosti in nekaj jih lahko vidimo na 2. sliki. Avstrijska in kasneje italijanska oblast je postavila posebna pravila za prodajo mleka, ki so veljala v Kopru, Trstu, ter drugih mestih in nadzorovala je prodajalke. Mleko je moralo vsebovati najmanj 2.8% maščobe, kar so inšpektorji nadzorovali in za kršitve so bile določene zelo stroge denarne kazni. V Koper, Izolo in Piran, so mleko dostavljale le Šavrinke, medtem, ko so v večje mesto Trst, mlekarice mleko vozile iz vseh vasi okoli Trsta in iz danes Slovenske Istre in Krasa.
V pločevinastih posodah za mleko ni bilo samo mleko, kot ponavadi sklepamo. Za svoje zveste stranke so na šverc dostavljale tudi žganje, oziroma tropinovec, kar je bilo prepovedano in državni monopol, zato je bil nekako skrit v posodah za mleko. Tudi vino je bilo velikokrat v posodah za mleko, a tudi v lesenih sodčkih so ga prenašale, kot je vidno na fotografiji istrske mlekarice v tržaškem pristanišču. Če ste mislili, da so nazaj domov nosile prazne posode mleka, ste se motili, no vsaj za večino od njih. Tako v Kopru, kakor še posebno v Trstu, so mlekarice obredle vse njim znane betole in gostilne, kjer so v prazne posode za mleko natočile pomije. Vse kar je v betolah ostalo od pranja posode in kar gostje niso pojedli, so prevzele mlekarice in odnesle domov. Prasci in svinje so bile zadovoljne z zanje okusnimi pomijami in posledično pršuti težji in bolj mastni. Domov so prišle, ko je že padel mrak, zato so morale pomije hitro iztočiti iz posod za mleko, da so jih lahko temeljito oprale, saj so še pred svitom vanje že natočile mleko za prodajo v Trstu, Kopru, Izoli in Piranu.
Teško je bilo življenje naših non mlekaric, ki so delale od jutra do mraka in istočasno vzgojile še celo kopico otrok. Ne bomo jih pozabili, saj brez njihovega truda in žrtvovanja, nas danes ne bi bilo.
