Spodnja slika pomola ob našem mandraču iz začetka šestdesetih let, marsikomu ne pove dosti, a je pokazatelj velike spremembe ki se je dogajala konec 50. in v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Človek je začel uporabljati mreže za lovljenje rib najbrž že od pamtiveka in najstarejše ostanke ribiških mrež doslej so našli v Koreji in so stari cca 32.000 let. Vse tja do konca 19. stoletja so mreže izdelovali iz konoplje ali lanu. Z industrijsko revolucijo in masovno proizvodnjo tekstila iz bombaža, so začeli iz njega tudi plesti mreže. Bile so neprimerno lažje in cenejše od konopljinih a so imele veliko pomanjkljivost – gnitje in razpadanje če so bile predolgo mokre. Zato pa vidimo na starih slikah kako so se sušile mreže po vseh obalah. Sicer ni bilo barvnih fotografij a vidi se da so bile v večini vse temne barve. Za bombaž vemo da je bel, torej so jih barvali. Pa ne samo zaradi tega da bi bile v morju manj vidne ampak za njihovo zdržljivost. Ribiči so jih morali občasno kuhati z borovim ali podobnim lubjem, odtod njihova temno rjava barva. Konec petdesetih pa so se pojavile mreže iz sintetičnih materialov, katere ni bilo treba ne sušit, ne prekuhat, z možnostjo izdelave v različnih barvah.
Na sliki torej vidimo na sušilih staro rjavo bombažno mrežo, zraven nje pa sintetično, belo. Kot vsaka novost, je tudi ta rabila nekaj časa, da so se privadili nanjo in najbrž je zato tudi ta obešena na sušilu, mogoče pa samo zaradi lažjega pregledovanja in čiščenja. Istočasno vidimo še “štanjanje” sodov z morsko vodo, kar je preprečevalo presušitev sodov, ko so bili izven rabe in za dezinfekcijo pred začetkom trgatve. Sicer pa so tako v sodih tudi držali oljke v morski vodi, ko so čakali na stiskanje, saj enkrat ni bilo toliko torklj, pa tudi navada ni bila da treba oljke stisniti v 24 urah, kot je to današnja mantra.
