Pri opisu te vrste gneč, katero so preizkusili vsi ne več tako mladi Koprčani, bi lahko začel kar z avtobusno postajo v mestu a ta prava je nastajala na mejnem prehodu Škofije.
Po letu 1954, ko se je normaliziralo stanje teh meja, smo dobili obmejne prepustnice na osnovi Videmskega sporazuma in lahko smo šli čez 4 krat na mesec in to tudi preko maloobmejnih prehodov, kar nas je marsikdaj rešilo pred nepopisno gužvo.Ob koncih tedna so se nabirale nepopisne kolone avtobusov in avtomobilov primerljive z današnjimi kolonami turistov , ko hitijo (beseda je simbolična) na Hrvaško.
Sicer je po gospodarski reformi leta 1965 lahko vsak dobil tudi potni list, a prepustnica je bila bolj uporabna saj je dovoljevala brezcarinski uvoz izdelkov za široko potrošnjo, do neke vsote seveda. Jugoslavija je namreč imela zaradi nedovoljnega izvoza in nekonvertibilnosti dinarja kronično pomanjkanje deviznih sredstev, katera je pač preusmerjala za uvoz surovin, energije, strojev in sploh industrijskega blaga. Zato smo pač imeli pomanjkanje blaga široke potrošnje, hrane je bilo sicer dovolj a italijanski riž je bil boljši od makedonskega, pa testenine so bile tudi boljše od Mlinotestovih, pa kava je bila boljša brazilska kot iz katere neuvrščene dežele, da vseh modnih oblačil in obutev niti ne omenjam, so že kavbojke in škorenjčki “ala Beatles”dovolj legendarni iz tistih časov.


Na slikah vidimo običajno “vikend”gužvo potnikov, avtobusov in avtomobilov na Škofijah.
