Večina Koprčanov in drugih Istrijanov ne pozna večjega dela zgodovine mesta in ker občinska oblast, s podporo italijanske manjšine v Kopru, zadnje čase vse bolj časti, kuje v oblake in piše večinoma o skrajnih nacionalističnih osebnostih in organizacijah v mestu, je večina prepričana, da je bila večina Italijanov v Kopru fašistov. To seveda ne drži, skrajni italijanski nacionalisti so bili v manjšini med italijansko populacijo mesta, a je bila večina pripadnikov najbogatejšega sloja, skrajnih italijanskih nacionalistov, ki so se prelevili v fašiste in ti so bili najbolj “glasni” in nastopaški. Sicer danes ni veliko drugače, ne v Italiji, niti v Sloveniji.

italijanski športniki socialistične mladine
Športniki “Športnega socialističnega mladinskega kluba” v Kopru okoli leta 1920

Očinska oblast je “kulturni dom”, oziroma prireditveni prostor, v prenovljenem nekdanjem skladišču soli “Izolska vrata”, poimenovala v “LIBERTAS”, brez oprijemljivih argumentov. Celo nasprotno, saj je športno društvo italijanskih nacionalistov, kasneje fašistov v delu skladišča delovalo le nekaj let. Pred tem so imeli sedež v leseni baraki ob severnem obrežju mesta. Medtem ko je športno društvo mladih italijanskih socialistov imelo sedež v središču mesta, v stavbi na današnji ulici OF številka 12, ki je imelo veliko več članov, torej neprimerljivo, je bil Libertas v leseni baraki. Ko so fašisti prevzeli oblast, leta 1922, so kmalu za tem prepovedali športno društvo italijanskih mladih socialistov in seveda vse oporečnike fašizma, Italijane in Slovence, preganjali. Kar seveda ni veljalo za društvo LIBERTAS, saj so bili vsi člani upravnega odbora fašisti, pred tem pa skrajni italijanski nacionalisti. Nova fašistična oblast, jim je dodelila prostor v delu nekdanjega skladišča soli. Seveda v času, ko so druga bolj množična italijanska športna društva fašisti prepovedali in člane preganjali. Da Slovencev niti ne omenjamo, saj so ukinili vse šole in slovenska združenja, uporabo slovenskega jezika, pa prepovedali v javnosti.

skladišče soli
Projekt, oziroma načrt skladišča soli pri Izolskih vratih iz leta 1846. Izvirnik hrani Italijanski državni arhiv v Trstu.

V stavbi kjer je danes ulica Osvobodilne fronte 12, ki so jo koprski socialisti odkupili, s posojilom, ki so ga vzeli na koprski banki in kredit, z obveznicami članov, hitro izplačali. V stavbi so poleg sedeža športne socialistične mladine, ki smo ga že omenili, imeli še druge dejavnosti. To je bil “Ljudski dom”, kjer so uredili tudi knjižnico. Po prvi svetovni vojni, je bil na demokratičnih volitvah, leta 1922, za župana Kopra izvoljen socialist dr. Carlo Nobile, kar pomeni, da je bila v mestu večina Italijanov napredna in niso bili skrajni italijanski nacionalisti. Carlo Nobile je bil sicer veleposestnik, s številnimi koloni. S svojimi koloni je dobro sodeloval, zato so ga njegovi koloni spoštovali in ga imeli za dobrotnika. Na njegovi hiši je bila vedno izobešena rdeča zastava. Carlo Nobile je bil eden izmed vodij italijanskih socialistov. Januarja 1919, je predsedoval socialističnemu kongresu Julijske krajine. V Kopru je bil poleg Carla Nobile, še eden pomemben socialistični voditelj. To je bil odvetnik Paolo Sardos, ki je na sodišču pogosto zastopal revne slovenske in italijanske kmete in za opravljene storitve ni zahteval plačila. Branil jih je zastonj.

libertas
Športno društvo Libertas in sekcija veslačev so od fašističnih oblasti dobili prostore v zahodnem delu nekdanjega skladišča soli. Slika okoli leta 1936.

Vplivni mlajši člani italijanskih socialistov v Kopru so bili še: Mario Gregorič – Čempa, Giovanni Urlini – Nane Cio, Giuseppe Urlini, Vittorio Vascotto, Giovani Lonzar, Antonio Razman in drugi. Bolj odmevni člani koprskih socialistov starejše generacije so bili: klepar Giovanni Paron, mizar Pietro Buzan, ladijski klepar Giovanni Zacconi, pristaniški delavec Giovanni Pugliese in številni ribiči. Po koncu 1. svetovne je bila socialistična stranka v velikem vzponu in ne samo v Kopru, tudi v Piranu in Izoli, kjer so 1. maja leta 1919 organizirali javno manifestacijo, kamor je prišla večina Izolanov in tudi vaščani okoliških vasi. V dolgem sprevodu po ulicah in trgih so nosili rdeče zastave in prepevali revolucionarne pesmi. Zaključek manifestacije je bil pred tedanjim Ljudskim domom v Izoli. V Dekanih je bilo veliko zborovanje socialistične stranke, ki se ga je udeležilo nekaj več kot 3000 ljudi, Italijanov in Slovencev. Glavni govornik je bil koprski socialist Mario Gregorič – Čempa. Dogajanje v Kopru in drugih obalnih mestih je zbujalo upanje na boljšo skupno prihodnost za Italijane in Slovence, a je na žalost leta 1922 prišel v Italiji na oblast fašizem in za vedno zbrisal sanje o skupnem mirnem sožitju med narodi tega dela Istre.

libertas
Veslači na pomolu pred nekdanjim skladiščem soli meseca maja leta 1939

Velika večina prebivalcev Kopra in cele Slovenske Istre, še posebno mlajših, tega dela zgodovine ne pozna, zato imajo napačno predstavo o Kopru po koncu 1. Svetovne vojne. Še najmanj jo poznajo v upravi Mestne Občine Koper, saj so nov kulturni dom, oziroma prireditveni prostor v prenovljenem nekdanjem skladišču soli, imenovali LIBERTAS po fašističnem športnem društvu, ki je bolj znano po svoji sekciji veslačev. Večina Italijanov in Slovencev, ki so živeli v Kopru, v času med obema vojnama, se obrača v grobu zaradi sramotnega imena novega prireditvenega prostora.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja