Porporela je najbrž naš najstarejši mandrač, saj so že rimljani imeli tam en pomol. O izvoru imena Porporela sva s Stankom že pisala, v glavnem, izhaja iz besede za violičasto barvo, ki so jo pridobivali iz morskih volkcev, vrste polžev.
Ni bil samo najstarejši ampak tudi najbolj važen za zaščito bark. V njem so zmeraj sidrale/privezovale največje tovorne barke, saj zunanjega pomola ni bilo do leta 1870 cca. Prej so namreč bile samo tri kamnite kocke z bitvami za privez galej, ki niso nudile neke zaščite pred slabim vremenom. Po zgraditvi zunanjega pomola pa so ga uporabljali predvsem za množico linijskih potniških parnikov. Večina ribiških bark pa je itak bila vezana v ostalih petih mandračih.
Na prvi sliki iz leta 1920 cca vidimo te tovorne jadrnice – trabakole in bracere. Zanimiva je razlika med barkami na drugi in tretji sliki. Druga slika posneta nekje v šestdesetih letih prikazuje izključno lesene barke, v večini šćife, kakor so jim rekli slovenski ribiči med Trstom in Tržičem, mi tukaj jim rečemo batane, pač po beneško. Za tretjo sliko izpred par let pa bi se upal staviti da so vse plastične. Neke sorte napredka, pravijo. Je pa vsekakor napredek pri ozelenitvah. Bolj je slika novejša več je zelenih površin in dreves.
