Ladjedelnico Svetega Marka (Cantiere San Marco) je marca 1840 uradno ustanovil beneški ladjedelničar Gaspare Tonello. To ni bil več klasičen “škver” (obrtniška ladjedelnica), ampak prvi primer načrtnega industrijskega pristopa k gradnji ladij v Trstu. Na začetku so gradili predvsem velike lesene trgovske ladje in prve parnike na kolesa z lesenim trupom.
V ladjedelnici Svetega Marka je našlo delo veliko Slovencev in Italijanov iz Trsta in okoliških vasi, kar je počasi spreminjalo njihov način življenja in razmišljanja. Na grafiki vidimo v desnem kotu spodaj dva tržaška Slovenca s tipičnim pokrivalom frkindišem (caregon). V ozadju zgoraj desno, na hribu, je vidna vas Škedenj (Servola).
Leta 1846 sta nemška brata Strudhoff v bližini odprla veliko strojno delavnico, kar je omogočilo lokalno proizvodnjo parnih strojev za ladje, namesto da bi jih uvažali iz Anglije.
Da bi združili gradnjo trupov in proizvodnjo parnih pogonskih strojev, se je ladjedelnica San Marco, leta 1857 združila s strojno tovarno Fabbrica Macchine Sant’Andrea in ladjedelnico San Rocco v Miljah (Muggia). Nastala je družba Stabilimento Tecnico Triestino (STT), največji ladjedelniški koncern v imperiju.
Do leta 1880 je kovano železo pri gradnji trupov začelo zamenjevati lažje in močnejše valjano jeklo. Kolesne parnike so začeli spodrivati učinkovitejši parniki na vijak (propeler). Parni stroji so postali izjemno kompleksni (parni stroji z dvojno in trojno ekspanzijo), kar je drastično zmanjšalo porabo premoga in ladjam omogočilo daljše čezoceanske plovbe brez postanka. Ladjedelnica se je v tem času preusmerila v gradnjo velikih linijskih potniških in tovornih parnikov za družbo Avstrijski Lloyd (Austrian Lloyd).
Leta 1966 je ladjedelnica prenehala z gradnjo novih ladij. Leta 1970 je bila ladjedelnica San Marco uradno združena z obratom Arsenale del Lloyd Triestino v novo družbo z imenom ATSM (Arsenale Triestino San Marco). Od tega leta naprej so opustili vsakršno serijsko proizvodnjo, infrastruktura nekdanje ladjedelnice pa se je preusmerila izključno v popravila, vzdrževanje, predelave in obnovo ladij v suhih dokih. Kot zgodovinski industrijski obrat je ladjedelnica dokončno ugasnila leta 1996. Danes je del infrastrukture (predvsem suhi doki in delavnice) še vedno v lasti skupine Fincantieri. Lokacija v Trstu se uporablja kot specializiran tehnični obrat za opremljanje, obnovo in luksuzno preobrazbo največjih svetovnih mega jaht ter križark.