Slovenec, kapitan Tomaž Miletič je naročil tržaškemu škveru Panfili izdelavo tovorne dvojambornice škunerja (scuner, schooner) z imenom Hitra. Meseca aprila 1844, je slavnostni splavitvi dvojambornice prisostvoval cesar Ferdinand I. Avtor litografije (1. slika) splavitve slovenske tovorne jadrnice Hitra leta 1844 je umetnik Joseph Rieger (1802-1883), eden izmed treh bratov Rieger, ki so bili znani slikarji. Ladja Hitra je zelo pomembna za slovensko pomorsko zgodovino, saj je dokaz o slovenskih ladjarjih, pomorščakih in njihovem znanju pomorstva že pred stoletji in seveda dokaz, da Slovenci nismo bili le pod Alpsko ljudstvo kmetov in gozdarjev.
Splovitev jadrnice Hitra je bila izbrana za enega osrednjih javnih dogodkov cesarskega obiska meseca aprila 1844. Cesar Ferdinand I. je ob ogledu ladje osebno pohvalil vrhunsko delo ladjedelnice družine Panfili.
Tip plovila dvojamborni škuner (scuner, schooner) je bil med pomorščaki v Jadranu znan tudi z imenom »štor«. Zaradi dobre zasnove škunerja, je ladja potrebovala razmeroma majhno posadko, od 6 do 10 izkušenih pomorščakov, ki jih v tistem času med Slovenci v Trstu in okolici ni manjkalo. To je bilo pomembno, saj so se tako zmanjšali stroški ladjarja, oziroma kapitana Tomaža Miletiča.
Trup Hitre je bil izdelan iz kakovostnega lesa; rebra in kobilica iz hrastovine, oplata iz lesa bora, kar je bila običajna praksa tedanjega škvera Panfili. Imel je križna (sošna) jadra na dveh jamborih, dopolnjena s prečnimi jadri (floki), na kosniku na premcu. Takšna konfiguracija jader, je omogočala plovbo bolj v veter, oziroma v orco, kar je bilo zelo pomembno za plovbo v Jadranu z spremenljivimi vetrovi. V glavnem je bila srednje velika tovorna ladja, namenjena hitrim prevozom tovora med jadranskimi in sredozemskimi pristanišči.
Tomaž Miletič se je zapisal v zgodovino, kot prvi znani slovenski ladjar. Preden je postal samostojni ladjar, je dolgo let poveljeval velikim tovornim ladjam, zato je kot kapitan dolge plovbe imel veliko pomorskih izkušenj. Bil je finančno uspešen in vpliven član tedanjega Trsta, saj je pri ugledni ladjedelnici “Nuovo Panfili”, naročil gradnjo ladje in ji dal slovensko ime Hitra, kar je bilo v tistih časih, ko je večina plovil, tudi slovenskih, imela italijanska imena, nekakšna izjema. Tomaž je svoji dvojambornici dal slovensko ime, s čimer je ponosno izkazal svojo narodnost.
Pa še na kratko o ladjedelnici kjer je bila zgrajena ladja Hitra. Že pred tisoč leti je v Trstu obstajala bratovščina pomorščakov in ladjedelcev, vendar ni imela večjega vpliva v mestu. Šele leta 1588 je tržaški škof Niccolò dei Conti di Corret, podelil uporabo kapele sv. Nikolaja pred vrati Porta Riborgo. Po imenu cerkve in zavetniku pomorščakov, je bratovščina dobila ime, oziroma se je preimenovala v Častitljiva bratovščina sv. Nikolaja (Venerabile Confraternita di S. Nicolò). Prejeli so vrsto ugodnosti, ki jim jih je dodelil škof Nicollo. Na primer prejeli so 1 peni od vsakega pisma, ki je v Trst prispel z ladjo, 4 penije od vsake vreče pšenice, oziroma enega bušla (1 bušel mera za prostornino je od 22 do 27 kg, odvisno od vsebine).
Prejeli so koncesijo tudi za škver (scuero), ga kmalu odprli in poimenovali škver Svetega Nikolaja. Kakorkoli že Bratovščina je v Trstu odprla 1. škver, kjer so večinoma le popravljali ladje. Bratovščina je upravljala staro mestno ladjedelnico (znano kot Squero di San Nicolò ali Squero Vecchio), ki se je nahajala na območju današnjega mestnega središča ob obali, dokler ni ladjedelnice let 1788 prevzela družina Panfili in jo preimenovala v “Nuovo Panfili”. Ladjedelnica je pomembna tudi zato, ker so v njej proti koncu 18. stoletja zgradili prvi parnik v Trstu. To je bil parnik Carolina splovljen 2. novembra 1818. Ko so staro ladjedelnico zaprli, so na njenem mestu (Trg stare ladjedelnice – Piazza dello Squero vecchio) uredili ribjo tržnico.