Dandanes, ko imamo vse meteorne vode lepo skrite v podzemnih kanalih, si težko predstavljamo kako je to bile pred tisoč leti. Spodnja slika prikazuje obdobje, ko je otok bil poseljen samo po zgornjem apnenčastem platoju, sicer pokritem s flišem, obzidje pa je potekalo po samem skalnem robu. Ta rob je dandanes viden le tu pa tam, saj ga je širitev mesta z izgradnjo zunanjega obzidja, gradnjo hiš in ulic prekrila. Najbolj viden je za nekdanjim hotelom Triglav. Tem skalnim robovom smo pravili “montaron” in so bili priljubljena zbirališča in igrišča za “kavbojce in indijance”.
Na drugi sliki je še zadnji viden del takega montarona. Skalni rob je prekinjen edino tam kjer so hudourniki tekom desettisočletij erodirali te skale v neke vrste struge. Te struge so dolgo bile edini dohodi na zgornje površine naselja. Najbolj izrazita struga je vsekakor današnja Kidričeva ulica, saj tvori kar globok žleb, danes težko viden zaradi pozidanosti na obeh straneh. Imamo še več takih sicer manj izrazitih žlebov: ulica Talcev s Soško ulico, Goriška ulica, Bazoviška ulica, Župančičeva, Marušičeva…
Vse te hudourniške struge so z prinesenimi usedlinami tvorile na obali majhne nanose, ki so bili osnova mandračev, saj ni bilo mehanizacije ki bi od nekod pripeljala material za nasutje. Ob teh strugah so torej potekale poti in sčasoma, ko so zgradili obzidje so na teh točkah nastajala tudi mestna vrata, preko katerih je bila najkrajša pot do bark, sidranih v teh malih pristaniščih. Od devetih vrat v tistem obzidju je kar sedem imelo svoje mandrače oziroma pristanišče, nastalih zahvaljujoč hudournikom.