V letih po drugi svetovni vojni so Italijani v Trstu in iz Italije sanjali o Istri in Dalmaciji. Niso sanjali samo Italijani, tudi Slovenci so sanjali o 7. jugoslovanski republiki Trst. Seveda so se sanje Italijanov in Slovencev kmalu razblinile. Italijani, ljudstvo večnih sanjačev, svojih sanj o Istri in Dalmaciji niso pozabili, saj nekateri še sanjajo. S Slovenci je drugače, saj se kmalu sprijaznijo z realnostjo sveta v katerem živimo in pozabijo na nekdanje sanje. Skoraj nikjer ne boste zasledili, da kdo še piše, ali govori o 7. jugoslovanski republiki Trst. Na prvi fotografiji je v ozadju športnikov videti napis: “Živelo avtonomno mesto Trst v demokratski federativni Jugoslaviji.” Pač sanje kot sanje, realnost je seveda nekaj drugega, saj v njej živimo in jo občutimo vsakodnevno na svoji koži. Pravzaprav le pogled nazaj v zgodovinski trenutek, ki se ne more ponoviti. Seveda tudi pričevanje o preteklem časovnem obdobju v Trstu.
Nastop Zveze Telovadnih Društev (ZDTV) na stadionu pri Svetem Ivanu 1. maja 1946. Priprave na organizacijo proslave 1. maja leta 1946, z množičnim telovadnim nastopom so se začele že junija meseca leta 1945. Pripravili so dolg program, v katerega je spadala tudi baklada (fiaccolata), oziroma pohod z baklami po mestnih ulicah Trsta, na predvečer delavskega praznika 1. maja (3. slika). Proste vaje za pionirje je pripravil Stergar Miloš, proste vaje za pionirke Janko Pertot. Vaje za mladinke in članice je pripravila Mira Ličen. Za mladince in člane so uporabili vaje Branka Poliča. Vsa besedila v zvezi s telovadnim nastopom so pripravili in tiskali v slovenskem in italijanskem jeziku. Knjižice z besedili so poslali po vsej Primorski, posebej v coni A in B Svobodnega Tržaškega ozemlja, da bi motivirali mlade za sodelovanje na telovadnem nastopu. Vsako jutro so se v Domu pristaniških delavcev (Casa portuale) v Trstu, zbrali inštruktorji Zora Ličen, Janko Pertot, Marjan Žerjal in MIloš Stergar, ki so poučevali 30 moških in 30 žensk, ki so s pridobljenim znanjem poučevali mlade nastopajoče.
O pripravah na množični telovadni nastop 1. maja 1946, so pisali časopisi; Primorski dnevnik, Ljudski tednik, Soški tednik, Vestnik slovenske prosvetne zveze, Il corriere di Trieste, Il Lavoratore, Il progresso, La gioventu nuova, La voce del popolo in drugi. Z objavami so naredili veliko promocijo prihajajočega dogodka, kar je vznemirilo tedanjo Anglo-Ameriško vojno upravo Trsta, ki dogodku ni bila naklonjena, oziroma mu je odkrito nasprotovala. Aprila leta 1946, ko je bilo manj kot mesec dni do proslave, je Danilo Turk – Joco, obvestil organizacijski odbor, da Anglo-Ameriška vojna uprava ne bo dovolila množičnega prihoda telovadcev, telovadk in občinstva v Trst. Priprave in vaje so nadaljevali, saj so bili prepričani, da Anglo-Američani ne bodo mogli zaustaviti številne množice ljudi, ki bodo prišli v mesto, ker niso imeli dovolj osebja in tudi ne politične moči, kar se je tudi zgodilo.
Vsi sodelujoči so svoje delo opravili prostovoljno na svoje stroške, brez nobenega plačila. Bili so časi navdušenja, preporoda in veselja zaradi zmage nad fašizmom in nacizmom. Danes v časih potrošništva in podivjanega kapitalizma je kaj podobnega le še znanstvena fantastika. Članice Antifašistične fronte žena so skrojile in sešile 20.000 telovadnih dresov in več sto slovenskih, italijanskih in drugih okrasnih zastav. Za organizacijo prevozov, prehrane in prenočišč so poskrbeli drugi prostovoljni odbori. Kazalo, je na neuspeh, ker se je okoli stadiona “1. maj” pri Svetem Ivanu v Trstu, zbrala neorganizirana, nepregledna množica ljudi. Danilo Turk – Joco je nastali nered rešil, tako, da je dal montirati zvočnik na avtomobil, s katerim je krožil okoli stadiona in pozival telovadce in telovadke, naj se razvrstijo v vrste, kot so kronološko načrtovani njihovi nastopi. V 20 minutah se je vzpostavil red in vsi nastopajoči so bili razvrščeni v kolone pred vhodom na stadion. Tako se je množični telovadni nastop lahko pričel ob 15. uri, kot je bil načrtovan.
V Primorskem dnevniku so, po nastopu, objavili število nastopajočih: Mladinke in članice 3250, Mladinci in člani 1670, Pionirke 2196, Pionirji 2000. Skupaj 9116 nastopajočih mladih Slovencev in Slovenk. Tisoči, ki so prisostvovali nastopu, niso všteti, a njihovo število ni zanemarljivo. Skratka neponovljivo.