Anbot ni blo kur denes, smo pile in jele kar je blo doma, u betego so šli šinjorji, uni ki so imeli pune škaršele šoldov. Anka pravo kafe je bilo za šinjorje, se je pilo kafe iz cikorje in ječmena. Cikorijo je imel skoraj vsak na vrtu, ječmen na njivah. Ko je zrastla cikorja in so se korenine odebelile, so jo porili, liste so dali posebej, ker so jih skuhali in pojedli, okisano in z malo olja iz oljk. Korenine so zrezali na koščke in posušili v senci. Suhe so pražili v posebni posodi, ki je imela na pokrovu ročico, ki je z vrtenjem mešala kavo, ječmen ali cikorijo, da se je enakomerno spražila. Spraženo cikorijo, ječmen, ali kavo, če je buh dal, bi rekla moja nona, so zmleli v lesenem mlinčku. Izvlekli so lesen predalček na spodnjem delu mlinčka in iz zmletega prahu skuhali kavo na štedilniku v lončku, ki so ga uporabljali samo za kuhanje kave.
Konec štiridesetih let, je redko kdo še pražil doma cikorijo in ječmen, so začeli kupovat divko, Franch, Projo in Kneipp v trgovini. Bil sem še miken in bili smo sredi petdesetih let. Nona Ana (očetova mati z Gabrovice), mi je zjutraj skuhala belo kavo z ječmena, ki ni bila tako grenka kot iz cikorije, to je pila ona, če pa je bilo še kaj prave kave, ki so jo prinesli sorodniki iz Trsta, si jo je skuhala in srkala počasi, da jo je guštirala, črno brez sladkorja. Vsako jutro sem točal kruh v belo kavo, a nona Ana mi je zmešala dve frišni jajci s sladkorjem, čemur smo rekli zavajon in rekla “Ala na, ko boš poju zavajon boš pun force in boš zrasu velik, kur tuj oča Pepi). Biškotov, ni bilo, tudi ne raznih čokolinov, sirovih namazov, čokolate tipo nutella in eurocrem, kjer je več kemije, kot naravnih sestavin. Velikokrat smo sicer za zajtrk jedli marmelado iz sliv, namazano na kruh, ki smo jo, v Žusterni skuhali v velikem kotlu, pod katerim so na dvorišču kurili kakšne 2 dni. Skoraj vsi takratni krajani smo skupaj nabrali slive in jih skuhali in ko je bila marmelada narejena, se je razdelila med vse družine na enake dele. Danes je kaj takega znanstvena fantastika, ker ni več samoiniciativnih skupnih del, vsak skrbi le še za svojo rit, pač kakor nas je indoktrinila nesolidarna sodobna potrošniška družba.
Pri noni u Lonjerju pri Trstu, kamor so me poslali za kakšne 2 tedna med poletnimi počitnicami, je bilo drugače. V Lonjerju je nona za zajtrk skuhala pravo kavo v starinski kafetjeri, ki je bila iz dveh delov. V spodnji del je natočila vodo, v filter naložila zmleto kavo, ki jo je prej spražila in zmlela, zaprla, in dala na štedilnik. Ko je bila kava skuhana in je iz spodnjega dela, skozi filter prišla v zgornji del, je nona kafetjero obrnila narobe, da je lahko natočila kavo v čikare (skodelice). Za mene je skuhala ječmenovo belo kavo in na mizo dala biškote, ali formagine. Takrat so bili v Lonjerju šinjorji v primerjavi z Žusterno, kjer sem bil doma. Nova meja, ki je Slovence v Italiji ločila od nas v pokojni Jugoslaviji, je povzročila velike spremembe in razlike, a ne zame, ki sem živel na obeh straneh meje.
Ker smo odprli temo o kavi iz cikorije in ječmena, povejmo še nekaj o obeh rastlinah, ki sta zaznamovali življenje naših prednikov. Cikorija (Cichorium intybus), je vedno rasla tudi izven vrtov, na travnikih in njivah, kot plevel. Bila je del prehrane, kot tudi divji por, rukola, regrad, divji česen in druge užitne rastline, ki so bile popolnoma zastonj in pri roki. Iz cikorije, ki je rasla v narava, oziroma divjega radiča, so s selekcijo vzgojili različne vrste radiča, ki so značilni za naše kraje. Iz naših krajev so se te vrste radiča razširile po elem svetu in jih najdemo v večini zelenjavnih trgovin in tržnic. Ko še ni bilo fižola, ki so nam ga prinesli iz Amerike, je bil ječmen pomembna sestavina minešter iz nabranih divje rastočih rastlin. Da je bila mineštra iz ječmena, divjega pora, česna in drugih rastlin, bolj okusna, ni šlo brez pancete in klobase kožarice. Ječmen je tudi ena najstarejših žitaric iz zgodovine človešva. Ko so razvozlali minojsko pisavo Linear B iz okoli leta 1500 pred našim štetjem (pred 3500), je na večini pisalo koliko ječmena so razdelili ljudem, ki so delali. Iz ječmena so antična ljudstva dela pivo, kar se počne še danes, torej neprekinjeno že najmanj 5000 let. Ječmen je tudi edina žitarica, ki raste v Himalaji in je še danes temelj prehrane ljudstev himalajskih višav. Bolj vsestranske žitarice, kot je ječmen praktično ni, saj so, iz zmletega pekli kruh, iz njega varili pivo, pri rem dobili kvas, ki so ga uporabili za kruh, kot ga poznamo še danes. Kuhali so ga in uporabili za jedi podobno kot na daljnem vzhodu riž. In seveda iz praženega ječmena skuhali kavo, o čemer smo tokrat pisali. Ječmenovo mineštro še vedno skuham vsako toliko in še dobra je.
