Na prvi sliki vidimo kako je Koper izgledal v 16. stoletju, približno v času ko je Koprčan Andrej Divo Justinopolski (nekje sem prebral da naj bi bil njegov prvotni priimek Božič) kot prvi v Evropi prevedel Homerjevi deli Ilijada in Odiseja iz grščine v latinščino, kar je privedlo do mnogih ponatisov širom Evrope.
Seveda ta podvig ni kaj dosti vplival na prebivalce našega mesta, kjer najbrž večina o tem sploh ni vedela, pa tudi če bi zvedela ne bi bilo nič koristi, saj je velika večina bila nepismena.
Mnogo večji pečat pa je med ljudmi pustilo nekaj kar je še sedaj del našega vsakdana – izvor marsikatere besede v našem dialektu je grškega izvora. K nam so sicer prišle preko Benečanov, saj so le-ti imeli stoletja svoje postojanke in otoke v jonskem in egejskem morju in kakor se dandanes dogaja, da ljudje povzemamo besede iz tujih jezikov je takrat bilo isto. Benečanom in najbrž tudi ostalim prebivalcem italskega polotoka so se nekateri predmeti in njih grška poimenovanja zdela “kul” in tako smo se pokrivali z intimelami (rjuhe), jedli angurie (lubenice), uporabljali pirone (vilice), obuvali kalcete (nogavice), šli po škalah (stopnice), gospoda se je na ogled postavljala na balkonih, ko so odprli v Loži prvo kavarno daleč naokoli so jo kuhali s kafetjero, vsaka hiša je že takrat imela kužino, forno in kljub portonu (vrata) so notri prilezle pantagane (podgane) in druge beštje negrškega izvora.
Na drugi sliki vidimo originale zgoraj omenjenih prevodov.
