Na reki Rižani je delovalo veliko vodnih mlinov in žag, ki so za razliko od mlinov na reki Dragonji delovali celo leto. Rižana ima vodo celo leto, medtem ko je Dragonja večji del leta brez vode. Malokdo ve, da ni bilo mlinarstvo ob Rižani le lokalnega pomena, temveč so vozili žitarice v mline na Rižani iz celotne Istre vse do Pule. Zato je Benečane začelo skrbeti, ker Rižana ni bila več plovna do Dekanov in še dlje, kot nekoč. Karigador, oziroma pristanišče za ladje natovorjene z žitaricami je bil na vzhodni strani Srmina na reki Rižani. Bolj točno ob cerkvici Marije od kolesa (mlinskega) (Madonna della Ruota), ki je že dolgo ni več. Benečani so naročili študijo kako povečati plovnost reke Rižane, ki jo je izvedel inženir Pietro Antonio Letter. Na prvi sliki – zemljevidu je študija porečja Rižane s komentarjem ing. P. Antonia Letter, ki je zemljevid narisal leta 1778. Kakorkoli že, Naldini in drugi kronisti omenjajo 21 vodnih mlinov na Rižani. Na drugi in tretji sliki Norbedov mlin je narisal Aldo Cherini leta 1941, po podobi iz leta 1936. Norbedov mlin je bil le kakih 100 metrov od pristanišča – karigadorja pri cerkvici Marije od kolesa , zato je imel veliko dela. V 19. stoletju je bil sicer Valentičev mlin, kot je označen na zemljevidu projekta regulacije reke Rižane iz leta 1816. Družina Norbedo ga je imela v last v začetku 20. stoletja, dokler je obratoval do konca tridesetih let prejšnjega stoletja.
