sveži in sušeni
Razlika med standardnim bakala (soljenim) in našim bakala, tudi Stokfiš, (sušenim)

Nekako v tem vrstnem redu poteka poimenovanje te, v naših krajih zelo priljubljene, specialitete, odvisno tudi od lokacije. Na našem področju rečemo bakala, na Krasu pa še kje drugje rečejo štokfiš, uradno pa je to polenovka. Od teh poimenovanj je najbolj “narobe” prav naš bakala. A za vedet zakaj, bomo pogledali malo na začetek te prehranske legende.

Leta 1431 je Benečan Querini napolnil svojo caracco ( iz nje se je razvila karavela) na Kreti z 800 sodi malvazije in odplul proti Flamskem (današnja Belgija). Zaradi niza nezgod in viharjev je na poti umrlo preko 50 članov posadke, razbito barko z 12 preživelimi pa je zaneslo na Lofote ob norveški obali. Tam je v štirimesečnem bivanju spoznal sušenje in soljenje njihovega glavnega ulova, trske ter se tako navdušil nad tem da je po povratku v Benetke leta 1432 o tem seznanil oblasti in sčasoma je to postala glavna hrana bogatejših slojev in cerkve za časa dolgih postov. V tistih časih je namreč bilo tokom enega leta cca 200 postnih dni, ko so lahko jedli od mesa samo ribe. Post ni bil namreč samo tisti 40 dnevni po pustu, ampak tudi pred Božičem in en dan pred vsakim drugim cerkvenim praznikom. Ni čudno da so takrat cerkveni možje siti skoraj vsakodnevnih rib za ribe proglasili tudi sesalce ki živijo ob ali v vodi, kot so bili bobri, pižmovke, vidre…

querino
Pietro Querino in obeležje v kraju Rost na Lofotih

No, glede napake v poimenovanju. Benečanom je bila bolj všeč varianta sušene trske nasproti soljeni, imenovali pa so jo bakala ker so do takrat poznali večinoma ibersko slano ribo “bakalao” ali severno morske slane ribe “bakkel jau” saj jim “stockfish” ki je bilo že v tistem času ime za sušeno ribo na severu Evrope ni bilo znano.

Tako je ime za sušeno trsko v predelih kjer so vladali Benečani postalo bakala, dočim drugje po Evropi in ostali del Italije zadevo imenujejo “stokfiš”, v Italiji Stoccafisso.

zemljevid
Potovanje benečana Querina do Lofotov leta 1431 in kopenski povratek naslednje leto.

Kdor je kupoval bakala ve da je najbolj cenjena znamka Vero Ragno, to pa zato ker je garantirano poreklo iz Lofotov, ime pa je nastalo iz norveškega brenda Ragnar. Italija uvozi zadnje čase cca 1600 ton bakalaja iz Lofotov, kar pomeni 70% vse njihove proizvodnje in del tega pojemo tudi mi, da dalmatince, ki “ubijajo” za ta bakala niti ne omenjam.

Gallery Wordpress

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja