Pravijo da ko se dosti govori o poštenosti, se sigurno pometa pod preprogo kakšno svinjarijo. Podobno je tudi z našim mestnim jedrom. Bolj kot se obljubljajo zelene površine, ozelenitve, parki, več dobimo betona. V davnih šolskih časih so nam govorili kako so enkrat naša mesta bila strašna – zatrpana s smetmi, ozke ulice, brez zraka in svetlobe, sedaj ko je svoboda in pred nami velik napredek, pa bo vse svetleje in človeku prijazno.
No, če pogledamo mestni načrt iz leta 1818, kjer so označene zelene površine (večinoma zasebni vrtovi in parki) in to primerjamo z današnjim stanjem, bi rekel da je s tem napredkom nekaj šlo zelo narobe. Zraven prve slike sem dal namreč sedanje stanje, kjer sem vse izginule zelene površine prekril z roza zvezdami.
Marsikdo se s temi spremembami strinja, češ cena razvoja. A najbrž so bolj malo videli kako se temu streže drugje. Sicer imamo v naši bližini lepe primere, ko je mestno jedro strogo zaščiteno in so novogradnje izven teh centrov. Skoraj vse kar je bilo pri nas novogradenj v starem jedru, bi lahko zgradili v okolici mesta (razen vrtca in šole).
Pri nas pa vlada, ne glede na to kakšne barve so na oblasti, en gradbeni ego, kjer si vsak želi imeti svoj “spomenik” čim bliže samemu centru. To smo imeli pod Jugoslavijo, ko so odločali partijci ( trije nebotičniki, nova stavba na glavnem trgu, stavba Trgoavta, bloki ob Belvederju….), to imamo sedaj, ko odloča denar, ki pač kupuje najboljše lokacije. Je pa v sedanjih novogradnjah le nekaj “pozitivnega”. Kar tekmujejo kdo bo prej zakril panoramo na staro mestno jedro, ki je itak že uničena s povojnimi posegi. In na dan prihaja nekaj kar si je že pokojni Mihevc leta 1964 zamislil, ko ni uspel z zamislijo o porušitvi tri četrt mestnih zgradb – obkrožitev mesta z novogradnjami, da se ja ne bo videl romanski karakter mesta. Amen.