Pred okoli 400 leti smo imeli v Kopru 6 pristanišč, oziroma mandračev in trge pred njimi, vendar danes v Kopru nimamo pristaniškega trga. Vsaka nova oblast v mestu, tako včeraj, kot danes, je ulice in trge poimenovala po svojih osebnostih, zato so se imena trgov in ulic, s časom, spreminjala. Večina stanujočih v mestnih ulicah, je poznala le svoja poimenovanja v Istro-venetskem narečju. Če si jih vprašal, kje je ulica Santorio Santorio, kasneje Felice Bennati, niso vedeli, kje bi bila, čeprav so v njej stanovali. Poznali so jo kot ulica “Zo per porto” (Dol v pristanišče). V tem primeru je zgrešen namen table z zgodovinskim imenom ulice, saj so napisali poimenovanje oblasti via Santorio in ne “Zo per porto”, kot bi moralo pisati. Ob tem moramo povedati, da se v mestu ni govoril samo en Istro-venetski dialekt, temveč dva dialekta. Enega so govorili bogati, oziroma pripadniki plemiških družin, ki niso bile ravno plemenite, drugega, pa vsi ostali meščani. Torej 2 Istro-venetska dialekta, ki sta se razlikovala med seboj. Podobno je s poimenovanji trgov in ulic, eno ime je bilo “ljudsko”, drugo dodeljeno od oblasti.
Zgodbo ne bom nadaljeval na začetku, niti na koncu, temveč nekje v sredini, do tam, kjer še sežejo moji spomini. Množice ljudi, ki so se po Kidričevi valile navzdol do Taverne in avtobusne postaje, iz smeri tedanjega hotela Triglav, oziroma tržnice in is smeri drevoreda ob vzponu na Belveder, od ranega jutra, tja pozno v noč, so v tem delu mesta pričarale posebno vzdušje. V senci pod drevesi, ki so vidna na prvi sliki okoli leta 1905 in na drugi sredi šestdesetih let, so bile v senci številne klopi, kamor so se zatekli potniki, ki so čakali na avtobus. Klopce v senci dreves so bile poleti, vedno zasedene, pod palmami verjetno ne bi bile zasedene. V senci pod drevesi se spominjam lesene trafike, ki je imela nadstrešek okoli nje, kamor sem se zatekel, med čakanjem na kurjero, če je deževalo. V celotnem obsegu trafike, so bile vetrine z revijami, časopisi, nalivnimi peresi, kar nekaj predmetov, ki jim pravimo lovilci prahu in dvema foto aparatoma. Zadnja dva sem si vedno ogledoval in računal kolikokrat bi moral iti peš v Žusterno, da bi enega kupil, a mi ni uspelo. Na zunanji strani trafike, pri okencu, je bila lesena polica, na katero sem se naslonil s komolci, da sem lažje stal in opazoval kupce, ki so vrstili pred okencem prodajalke. Večinoma so kupovali, časopise, revije in cigarete, a skoraj vedno le 2, 3, 5, oziroma le nekaj cigaret. Na enak način, na rinfuzo, so prodajali cigarete tudi v sosednji trafiki pod voltom Taverne. Za cigarete, ki so šle najbolj v promet, so imeli v trafiki že odprte škatlice, da so lahko kupcem prodali posamezne cigarete. Če me je začela ujedat lakota, sem iz žepov izbrskal par kovancev drobiža, stopil čez cesto do Taverne, kjer sem si privoščil eno vrečko ocvrtega krompirčka, ki je imel okus po starem žaltavem olju, pozimi pa za taverno vroče pečene kostanje, ki so mi ogreli roke.
Nekaj let kasneje, ko sem že pilil kladivo in gladil ročaj v delavnici na ŠCKS, smo šli zvečer v “Filmsko gledališče” z abonmajem, gledat “trendovske”umetniške” filme. Če se je predstava končala okoli 22. ure, smo tekli dol po Kidričevi, da smo ujeli zadnji avtobus, ki je odpeljal nekaj minut po 22. uri. Če je bil na ulici kakšen predavatelj z ŠCKS (Šolski Center Kovinarske Stroke), smo morali navzdol proti postaji, po stranskih ulicah, ker je v tistih časih veljala “hora legalis”. Če so te videli po 20. uri na ulicah v mestu, so te izključili iz šole in nekaterim se je, na žalost, to tudi zgodilo. A ti časi so mimo in kar nekaj nas še diha, ki smo žive priče tistih časov. Poglejmo kako je bilo bolj nazaj v času, kamor moj spomin ne seže.
Nekdanji Pristaniški trg “Piazza del Porto” današnji Ukmarjev trg, oziroma Vettor Pisani (Vettor Pisani je bil benečanski admiral. V mladosti je bil poslovnež, oziroma trgovec s sužnji), kot se je imenoval pred tem, je bil pomembno stičišče med mestom in morjem, tako, kot je bil trg Muda (današnji Prešernov trg) stičišče med kopnim in mestom na otoku. Skozi pretekla stoletja se je spreminjal, a ne toliko in tako radikalno, kot se je to zgodilo v zadnjih 50 letih. Leta 1619, na zemljevidu, ki ga je narisal Giaccomo Fino, je za takratnim skladiščem soli Sv. Marka označen “Piazzale del porto”, Pristaniški “trg”. V italijanskem jeziku piazzale pomeni večji prostor, ki ni popolnoma obkrožen s stavbami, kar ni isto kot “piazza” (trg), Medtem ko piazza pomeni trg obkrožen s stavbami in na njega vodi več ulic. V tistem času je bil pred sedanjo Taverno in pristaniščem še Pristaniški trg, oziroma “Piazza del Porto”, čeprav na zemljevidu ni označen. Ta trg lahko vidimo, vpisan, na načrtu umestitve lesenega skladišča soli iz leta 1847. V istem času so zgradili tudi skladišče Izolska vrata, ki ga je danes prenovljenega oblast poimenovala “skladišče Libertas” (magazzino Libertas), kakor se ni nikoli imenovalo.
V tistem času je bila proizvodnja soli velika in so potrebovali več skladišč. Zato so na Pristaniški trg postavili tudi leseno skladišče, za katerega so v Italijanskem državnem arhivu na ogled digitalizirani načrti iz leta 1846 – 1847. Zanimivo, da je bila sredi 19. stoletja na glavnem pomolu (Molo delle Galere) tudi klavnica, za katero malokdo ve, a je vrisana na načrtu postavitve lesenega skladišča soli. Stavbe zahodno od današnje Taverne, so bile v lasti grofov Brutti, albanskega izvora, kar je na zemljevidu, tudi označeno.
Predel mesta, kjer ni več glavno pristanišče, a je zadnja leta postalo najbolj obiskan predel, tako od domačinov, kot od turistov in obiskovalcev. Zraslo je veliko je baričev, slaščičarn in drugih lokalov, v nekdanjem skladišču soli Sv. Marko, ki je predelano v predstavitveni prostor, sedaj imenovano Taverna (po nekdanji gostilni v opuščenem skladišču), se organizirajo številne prireditve, kakor tudi na trgu ob morju, kar privablja veliko ljudi.
Glede na to, da ima celoten trg ime po španskem borcu Antonu Ukmarju, bi bilo mogoče primerno, da se severozahodni del trga imenuje po Ukmarju, a del pred med Taverno in nekdanjo Luško kapitanijo pa pristaniški trg, da ne pozabimo, kakšen pomen je ta trg imel v preteklosti mesta. A kot vidimo na načrtu umestitve lesenega skladišča soli, se je nekoč že imenoval Pristaniški trg (piazza del Porto).
Foto galerija
