Pred kratkim je Boris pisal o tragikomičnem načrtovanju protipoplavnih ukrepov na reki Rižani (reka nekoč imenovana tudi Formione), ki ne upošteva plimovanje morja in še marsičesa drugega, tudi ne. Zato sem iskal v digitalnih arhivih, kako so to počeli pred 200 leti, ko še ni bilo šolanih okoljskih arhitektov. Našel sem, v italijanskem državnem arhivu v Trstu, načrt regulacije reke Rižane od mlina koprske družine Borisi, albanskega porekla, do izliva Rižane v morje, v mapi s štirimi listi, označenimi s črkami; A, B, C in D. Opise in načrte je narisal Koprčan Benedetto Petronio s črnilom in tempera barvami, na papir za zavijanje paketov. Pričakoval bi, da so regulacijo reke projektirali veliko slabše, kot so to načrtovali v sedanjem času, a ni tako.
Na četrtem listu v mapi, označenim s črko D, je Benedetto upošteval plimovanje morja. Opisal in narisal je nivo reke Rižane, kot če bi padlo največ padavin, po njemu znanih podatkih in bi istočasno bila najvišja plima morja. Opisal in narisal je najnižji nivo reke, z upoštevanjem največje suše in najnižjo oseko morja. Narisal je načrtovano višino nasipov, oziroma bregov z obeh strani struge reke, da se ne bi razlila po dolini, v primeru najvišjega vodostaja. Predvidel je odstranjevanje naplavin v strugi, oziroma poglabljanje struge Rižane. Na nič ni pozabil, a če so projekt regulacije reke, od mlina Borisi, do izliva reke v morje, izvedli v celoti, nisem popolnoma prepričan, čeprav so tedanji kronisti pisali, da je bila regulacija reke izvedena v celoti. Tudi kronisti, včeraj in danes, so in pišejo v skladu z navodili trenutne oblasti, zato politična propaganda, o opravljenem delu ni popolnoma izključena. Po mojem mnenju, bi morali okoljski arhitekti, danes, imeti bolj obsežno znanje zgodovine in raziskati, kako so urejanje okolja projektirali nekoč, zato da bi oni to naredili bolje in ne slabše, kot se velikokrat dogaja.
Zemljevidi načrta regulacije so zanimivi, saj na njih vidimo stanje pred 210 leti, ki se je do danes spremenilo. Na 3. sliki, ki je izrez iz lista “B”, opazimo, da se je zahodno od današnjega križišča Bivje reka razcepila v dve strugi in ob vsaki je bil en mlin. Tam kjer je danes gostilna “Al Mulino” (Pr Malna, bi bilo bolj pristno), je bila tudi leta 1816 gostilna in mlin. Aldo Cherini je tam narisal mlin Norbedo, a na zemljevidu je tam gostilna in mlin Valentič. Torej je bil veliko pred Norbedom lastnik Slovenec Valentič. Stavba gostilne Valentič je bila tik ob glavni cesti, ki je preko mostu čez reko povezovala Trst z Istro, stavba mlina pa malo bol severno zahodno ob strugi reke, oziroma mlinščice. Severneje ob drugem rokavu reke je še mlin Rozoia. Od Bivja pa do mlina Borisi je ob reki vrisanih še 9 mlinov in to niso vsi saj jih je nekaj še bilo vse tja do Vzročka, oziroma izvira Rižane.
Opazimo lahko, da je bilo čez reko speljanih veliko več mostov, kot danes, kar je olajšalo prehod reke domačim kmetovalcem in drugim ljudem. Od mlina Borisi, do Bivja, kjer je bil most za regionalno cesto, sta bila vzhodneje še 2 kamnita in 3 leseni mostovi, a višje proti izviru jih je bilo še nekaj. Tudi struga same reke Rižane ni bila, kot je danes, saj so reke žive in svoje struge s časom spreminjajo, a tudi prebivalci ob reki so skopali mlinščice za mline in urejali strugo in s tem spreminjali njen tok. Kakorkoli že, po strugi reke je preteklo že veliko vode in upajmo, da jo bo še veliko, seveda čiste pitne vode, ki je vedno bolj cenjena.
Izvirnike slik hrani Italijanski državni arhiv v Trstu, kjer je tudi napisano, da se slike lahko prosto uporablja za neprofitne namene.