Tam kjer so nekoč stala mestna vrata notranjega obzidja imenovana “Galligarija” (po katerih se je imenovala tudi ulica, ki je zmotno prevedena v Čevljarsko – caliger – čevljar), so danes obnovljeni kamniti stebrički, ki so izgubili svoj pomen. Tam je bila nekoč klančina iz spodnjega trga do križišča ulic, današnje Čevljarske in Župančičeve, a so kasneje klančino zamenjali s stopničkami in postavili kamnite stebričke, kot varovanje. Ulice so bile prometne, z veliko vozovi z vprežno živino, zato so morali postaviti stebričke, da kakšen zblojen osel, krava ali konj ne zavije dol po stopničkah in povzroči nesrečo. Mestna vrata so bila tedaj veliko nižje na zunanjem obzidju.
Stopničke so postale, kraj kjer so se igrali otroci, preskakovali kamnite stebričke in se igrali, a tudi kraj kjer so se meščani srečevali in dogovarjali za zmenke na tem mestu. Podobno sva se pred desetletji s pokojnim Frankotom Hmeljakom, dogovorila za zmenek pri stopničkah, se srečala in odšla v Skico na pijačo. Tistega dne se je začelo dolgoletno plodno sodelovanje med nama s “Tovarno idej” in na neštetih kulturnih in okoljevarstvenih projektih. A zavrtimo čas spet kakšno desetletje nazaj.
Bili smo še najstniki v polnem zagonu tedanje svetovne “Cvetlične revolucije” in v tistem času, so nekega dne postale moderne črne kavbojke. Hlače je bilo potrebno vsako toliko oprati, a že po dveh, treh pranjih so postale sive barve. Moderne so bile črne, ne sive, zato sem tako, kot še marsikdo, skočil v drogerijo na stopničkah, z namenom, da bi kupil barvo za hlače. Imeli so veliko različnih barv, čopiče vseh vrst, pralne praške in še marsikaj, a barve za blago niso imeli. Zajahal sem kolo, ki je bilo sveže pobarvano, prav z barvo kupljeno v drogeriji na stopničkah in se odpravil v Trst. Takrat je bilo v sosednjem Trstu še veliko drogerij, ki so jih medtem že ukinili, ali preoblikovali v drugačne trgovine. V stranski ulici, pri avtobusni postaji Largo Barriera, kamor so prihajali in odhajali avtobusi za Koper in ostali del Istre, je bila majhna drogerija, z raznovrstno izbiro. Za drobiž sem kupil črno barvo za blago, a imeli so tudi druge odtenke raznih barv.
Ko sem prišel domov, sem še v klet po kovinsko vedro, ker bi po kuhanju, velik lonec za kuhanje, postal neuporaben za kuhanje mineštre. V železno pocinkano vedro sem nalil vodo, vanj stresel barvo in dobro premešal. Ko je voda z barvo zavrela sem počasi položil kavbojke v vedro in medtem ko so se kavbojke kuhale, počasi mešal z leseno palico, oziroma polentarjem. Čez kakšne pol ure kuhanja sem hlače spiral z mlačno vodo, dokler ni voda postala prozorna brez odtenkov črne barve. Kavbojke so bile spet bleščeče črne, pravzaprav, kot nove. Postopek smo ponavljali vsakič, ko so kavbojke spet posivele.
Podobno smo, več let kasneje barvali majice v različnih barvah, ki smo jih kupili v drogeriji. Nabavili smo živo rdečo, zeleno, modro barvo za blago v omenjeni drogeriji. Doma smo na beli majici na več mestih stisnili blago in ga zavezali z vrvico. Po kuhanju v barvi smo na majici porezali vrvice, majico oprali in dobili smo majico na kateri so bili beli kolobarji. Tam kjer je bila privezana vrvica barva pač ni prijela in ostala bele barve. Včasih smo kombinirali barvanje z več barvami, da je bila majica z belimi kolobarji mavričasto večbarvna. Kmalu take majice niso bile več v modi, zato jih nismo več barvali in pozabili smo nanje.
Kakorkoli že drogerije so bile majhne trgovine z raznovrstno izbiro artiklov, ki jih žal ni več. Po pojavi večjih trgovskih centrov so zelo hitro mrknile ena za drugo in ne samo drogerije, tudi številne druge majhne trgovinice, ki so v stari del mest privabljale množice ljudi.
Vir podatkov: Boris Umer in Stanko Ivačič
Foto album
