Ker je veliko Koprčanov in Koprčank, mlajše generacije, ki poznajo svojo zgodovino bolj površno, prepričanih, da je podobo mesta na otoku preoblikovala izključno oblast po 2. svetovni vojni, povejmo, da ni popolnoma tako. O tej temi sva z Borisom, že večkrat pisala, a dodajmo še nekaj podatkov in misli. Pogled na mesto z nekdanje Semedelske ceste, danes priljubljenega sprehajališča, je načrtovala fašistična oblast v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Načrt fašistične osnovne šole poimenovane po Ani Sauro, materi italijanskega nacionalista Nazaria Saura, ki je celo slovenskim mlekaricam namerno polival mleko in zasmehoval vse kar je bilo slovenskega (po njegovem pač manjvredna rasa), je narisal inženir Giovanni Maier. Simulacijo kako naj bi zgledala bodoča šola vidimo na 4. priloženi sliki.
Jožef Kobolj slovenski fašist, sin slovenskega učitelja Nikolaja Kobolja, ki je leta 1928 slovensko ime spremenil v Giuseppe Coboli, je bil 11. junija 1939, ko so začeli rušiti cel predel mesta, fašistični minister za javna dela, s poletno vilo v Žusterni. Zadal je prvi udarec ob začetku rušenja in na mestu, kjer so bile prej hiše in ulice, skupaj z legendarno ulico Starega gledališča (Calle del Teatro Vecchio). Po rušenju je bil spremenjen velik del mesta in začela je rasti bodoča šola Ane Sauro, ki zaradi vojne ni bila nikoli dokončana. Zgradili so le ogrodje osrednjega dela, ki ga je povojna oblast preuredila v hotel Triglav in v vzhodnem delu pritličja v veleblagovnico Omnia. Da bi bil izgled podoben načrtu fašističnega inženirja in vizije tega dela mesta, so kasneje zgradili stanovanjski blok, kjer je še danes v pritličju Triglavska slaščičarna, torej podobno, kot vzhodno krilo načrtovane šole. Da bi bila vizija fašističnega režima popolna je manjkalo samo še zahodno krilo načrtovane šole. Tega so zgradili nekje med leti 1959 – 1960. Zahodno krilo hotela Triglav v gradnji lahko vidimo na 3. sliki, ki je iz istega obdobja. Zgoraj so bile sobe hotela, v pritličju pa priljubljena Steklena dvorana (tudi Kristalna dvorana), kjer je bila velika restavracija in prostor za prireditve. cela generacija Koprčanov je v tej dvorani preplesala marsikatero soboto ali nedeljo. Steklene dvorane sicer ni več, ker so sedaj v pritličju stavbe bariči in trgovine.
Kakorkoli že pogled na mesto s Semedelskega sprehajališča (nekdanje Semedelske ceste) je še vedno podoben fašistični viziji inženirja Giovannija Maierja. Zato lahko izgled tega dela mesta upravičeno imenujemo fašistična zapuščina. S primerjavo današnjega izgleda in simulacije na 3. sliki, kako naj bi izgledal dokončan projekt fašistične šole, opazimo veliko podobnosti.
Foto galerija
