Medtem, ko vsakodnevno v medijih poročajo o vojnah po svetu, številnih mrtvi in ranjenih, lakoti in žeji, mi pravzaprav živimo v mehurčku izobilja. Mlajša generacija Evropejcev, ki živi v najdaljšem obdobju v zgodovini, brez vojne, ne bi smela pozabiti, da ni bilo vedno tako. Pomembno je ohranjati spomine na čase, ko je bilo nekoč življenje težko za naše prednike, a se niso predali, ne glede na vse trpljenje, ki so ga prestali.
Da ne bom izumljal tople vode, v nadaljevanju povzemam na kratko, dogodke, ki jih je podrobno opisal novinar in pisec številnih knjig Miloš Ivančič, v knjigi “Ko so v Gabrovici zorele češnje”. Esesovci so 28. maja 1944 ponoči s številno enoto fašistov in nekaj domobranci obkolili vas in zgodaj zjutraj vdrli vanjo, jo požgali in devet ljudi pobili ter jih zmetali v goreče hiše, med temi tudi štiriletno deklico. Večino ljudi so odpeljali v zloglasno tržaško Rižarno in koncentracijska taborišča. O njihovi usodi je odločal nek domobranski oficir Uršič, ki je zasliševal ljudi. Sodelovali so tudi inšpektorji posebnega italijanskega policijskega inšpektorata iz Trsta. Pravijo, da je po hudem mučenju, nekdo Nemcem povedal, da je v vasi organiziran partizanski odpor in partizanska tiskarna.
Kljub pobijanju in požiganju pa vaščani niso izdali, kje so bunkerji, tiskarna in skladišče sanitetnega materiala. Spomini na te dogodke so še vedno živi, o teh grozotah so mi pripovedovale Gabršce; Angelina Žerjul, Marija Škrk in Angela Barut ter Danilo Ivančič – Duško. Tako je napisal Miloš.
Pravijo, da so nacisti, fašisti in domobranci, ki so sodelovali pri požigu vasi, na kamionu skrivali domačina pokritega z deko in krvavega zaradi mučenja. Nekateri so mi povedali, da je imel vrečo poveznjeno preko glave, da ga ne bi prepoznali. Veliko jih je prepričanih, da je bil izdajalec, čeprav se še danes ne ve kdo je bil. Glede na to, da Nemci skupaj z Italijani in slovenskimi “branilci domov” domobranci, niso našli bunkerja in partizanske tiskarne, jih človek pokrit z deko, ali vrečo ni izdal. Bil je mučenec in ne izdajalec, kar je ugotovil tudi Miloš Ivančič.
Nekoč so se ljudje sramovali že zaradi suma o sodelovanju s sejalci sovraštva, a danes ni več tako, saj sodobni “branilci domov” hodijo ponosno po ulicah brez vreče ali deke preko glave.
Vir: Miloš Ivančič v knjigi “Ko so v Gabrovici zorele češnje”