Ker sem že pisal o dogodku na mejnem prehodu Škofije julija 1991, bom na kratko opisal tudi mojo izkušnjo iz tistega časa 6 dnevnih spopadov, ki jih nekateri imenujejo tudi 6 dnevna vojna. Ne bom pisal o junakih, bojih in streljanju, temveč, kako smo to doživljali in občutili običajni ljudje. O spopadih in tragikomičnih “junakih”, ki so se postavili pred tank, da bi ga ustavili, a ta jih je zmečkal do smrti in podobnih pripetljajih, so že pisali številni pisci.
Po radiu so povedali, da gorijo barikade na reki Dragonji, da se marsikje po Sloveniji dogajajo vojaški spopadi in da nas bodo mogoče bombardirala vojaška letala. Nekaj mojih znancev je bilo prestrašenih in nekateri so odšli v Trst na varno, dokler se niso spopadi končali. Jaz sem imel druge skrbi, ker sta bila mikena otroka, hčerka in sin v avtokampu, v Vrsarju na poletnih počitnicah. Nekateri sosedje so odšli, kot teritorialna obramba na položaje, kjer se je pričakovalo morebitni prihod vozil tankov JLA. Po radiu so bolj strašili, kot svetovali, kako se obnašati v teh napetih trenutkih.
Glede na napeto vzdušje, ki so ga ustvarili radijski poročevalci dogajanja, sem se odločil, da grem po otroka v Vrsar. Ko sem povedal, kaj nameravam, so mi rekli, da to ni mogoče, ker gorijo barikade na cestah, kjer ni barikad, pa so ceste zaprte. Kdo bo ustavil Istrijana, sem si rekel? Vzel sem boco vode, cigarete in dokumente, ter se usedel v belega fičkota. Še danes poznam vse gozdne ceste in steze ob meji. Odpeljal sem se do Babičev, navzdol proti Rokavi, mimo Županćičev, do Škrlin. Bil sem edini na cesti, drugih vozil nisem srečal. Vsi so se poskrili v buže, ali ostali doma.
Prečkal sem Rokavo, nato še Dragonjo, nikogar nikjer. Prižgal sem si cigareto, okna sem imel itak vsa odprta, ker fičko ni imel klime. Vstavil kaseto “The Dark Side of the Moon” od Pink Floydov, ki sem kupil pred leti v Pensacoli na Floridi in navil zvok na ves glas. Počasi sem vozil po razriti cesti gor na Brič. V gozdu, ko sem se vzpenjal priti Briču, sem za ovinkom kar naenkrat opazil možakarja na cesti ob razkošnem Mercedesu. Bil je taksist iz Umaga, ki je poskusil priti do stranke v Ljubljani, da jo odpelje domov, čez mejo na Hrvaško, pa mu je na razriti cesti prebilo karter motorja, iz katerega je izteklo motorno olje. Ko sem se ustavil, mi je to povedal in me prosil, da ga peljem domov v Umag. “Ne bo zastonj”, je rekel. “Ne bom ti računal, že tako imaš škodo na vozilu in problem, kako ga odpeljati do mehanika.” Sem mu odgovoril. Taksist je prisedel v mojega fičkota in odpeljala sva se, čez Brič, proti Umagu. Ceste prazne, bila sva edina na cesti. Malo pred Umagom naju je cesta peljala mimo kasarne, kjer so bili pred njo razvrščeni tanki s prižganim motorjem, da se jih je slišalo že od daleč. Bilo je kar napeto, a kmalu sva pripeljala do njegovega doma, kjer ga je čakala žena, vsa prestrašena in v solzah. Imela je pripravljene kovčke, ker so po radiu svetovali, da naj odidejo vsi iz mest, da bodo na varnem pred bombardiranjem letal, ki prihajajo. Ponudila sta mi denar, hrano, pijačo, a sem sprejel le en škicet ta močnega in odpeljal dalje. Vrsar je bil še daleč in pot do tja negotova.
Na srečo je bila cesta, ki se je ob morju vila vse do Vrsarja, prazna. Ni bilo ne ljudi, ne vojakov in na srečo, tudi policajev ne. Malo pred Vrsarjem sem zavil desno v avtokamp ob morju. Kmalu sem našel taščo in moja mladiča, ki so me bili veseli, saj so bili v skrbeh zaradi dogodkov, o katerih so vsi govorili. Ko so Italijani, Avstrijci, Nemci, Skandinavci in drugi turisti, izvedeli, da sem se pripeljal iz Slovenije, mimo barikad, so me vsi spraševali kako mi je to uspelo, in kje je možno prečkati mejo. Vsem sem povedal, da se bom popoldne vračal domov in če bodo vozili za menoj, jih bom pripeljal v Slovenijo. Opozoril sem jih, da ne vem kako in kje bodo iz Slovenije šli naprej do svojih domov. Niso dolgo razmišljali in začeli so kmalu pakirati najnujnejše in se pripravljati za odhod. Kot rečeno, čim so moji spakirali, sem sem bil pripravljen na pot nazaj. Ko se je moj fičko odpeljal iz avtokampa, se je za menoj vila dolga kolona nemških, italijanskih in drugih avtomobilov. Medtem, ko so barikade na Dragonji še gorele, je moja kolona vozil brez težav prišla, po gozdni poti preko Briča do Škrlin in naprej do Škocjana, kjer sem zavil proti Žusterni. Moji zasledovalci, ki so peljali naprej proti severu, so mi zatrobili v pozdrav.
Vse se je srečno končalo in čez teden dni je bilo tudi spopadov konec. Čez kakšno leto smo v senci na vrtu pili in čakolali. Kozarček za kozarčkom in se je tudi meni razvezal jezik. Povedal sem kako sem pripeljal kolono avtomobilov, iz Hrvaške v Slovenijo, skozi gozd, do reke Dragonje in do Škrlin na Rokavi. “A ti si bil to?”, je rekel sosed Marko, ki je takrat poveljeval skupini teritorialcev, ki so, v gozdu pod Laborjem, nadzorovali gozdno cesto, po kateri bi lahko prišla voska JLA iz Hrvaške v Slovenijo. Povedal je, da so se v gozdu, tam pod Laborjem dolgočasili, tudi kaj vrgli v kljun, spili kašen bičer in niso pričakovali presenečenja, ki jih je kmalu vznemirilo. V gozdu na drugi strani Dragonje so zaslišali ropot motorjev številnih vozil in so pomislili, da prihaja kolona tankov, ali kamionov z vojaki. Cesta ni bila asfaltirana in še danes je makadamska, zato se je zaradi številnih avtomobilov v koloni, videl dim, ki se je dvigal iz gozda. Bili so vsi napeti, tisti, ki so kaj spili, so se v trenutku streznili. Čas je tekel počasi, napetost je naraščala, ropot vozil je bil vse bližje. A kakšno olajšanje, ko je iz gozda, na most čez Dragonjo zapeljal bel fičko in za njim dolga kolona avtomobilov, z tablicami različnih držav. Vsi za mizo v senci na vrtu, smo se od srca nasmejali in spili še en mrzel špricer, ker sonce je bilo še visoko in hlad večera še daleč.