O razbojnikih v Istri, se ne piše veliko, a so bili resen problem od 16. do 18. stoletja, o čemer so poročali mnogi kronisti iz tedanjega časa, a tudi kasneje. Največ razbojnikov je bilo na mejah benečanskih posesti v Istri, a s časom jih je bilo vedno več tudi v notranjosti. Prebivalce je bilo strah potovati iz kraja v kraj, ker so ob poteh prežali razbojniki. Postajali so vedno bolj predrzni, tako, da so večje skupine razbojnikov napadale posamezne kmetije in celo manjša naselja. Pogosto so dekleta, ki so se podala na pot izven naselja, osramotili. V tistem času niso napisali, da so dekleta roparji posilili, temveč, da so jih osramotili. V tedanjem “moškem svetu” se niso zgražali toliko nad posiljevalcem, kot nad dekletom, ki je bila posiljena. Kakorkoli že, roparji so ogrožali Istro in nihče ni bil varen pred njimi. Koprskemu podesta in kapitanu Marcu Michielu Salamonu je bilo leta 1698 poslano pismo v v katerem so bile opisane trenutne razmere v Istri z sledečo vsebino: “Ni mesta, tržnice ali vasi, kjer ne bi mrgolelo z izobčenci, ki nimajo sredstev za preživetje in zato gredo na ulice, grozijo ubogim popotnikom. Le redki si upajo potovati od kraja do kraja, ne da bi se bali nadlegovanja. Podobna številna poročila uradnikov od 16. do 18. stoletja v Istri, so polna grozljivih pričevanj o deželi, ki je postala skrivališče za tatove in izjemno nevarne ljudi, ki so ropali, ubijali in zahrbtno morili in niso le ropali popotnikov na cestah, ampak so prišli vse do naselij, zagrešili številne gnusne zločine proti zvestim podložnikom, jih ropali, ugrabljali device, ki so jim prekrižale pot in jih sramotili, in ob neki priložnosti celo barbarsko odsekali ženskem prste, da bi jim ukradli prstane. Skratka območje spremenili v grozljivo pustošenje, zato zahtevajo preučitev vzrokov za te opisane razmere.
Žal vsa poročila in pritožbe o roparjih, niso ničesar spremenile do konca 18. stoletja. Namreč glavni razlog, da so se v Istri namnožili posamezni razbojniki in večje skupine roparjev, so bili zakoni o izgnanstvu, ki so jih jih uvedli Benečani v 16. stoletju. Vsi, ki niso plačali davkov so bili obsojeni na izgnanstvo. tudi dolžniki, ki niso pravočasno poravnali svojih dolgov, so bili prav tako obsojeni na izgon. Če se obtoženec ni pravočasno pojavil na sodišču, je bil obsojen na izgon. Istrski župani so že leta 1574 direktivo beneškega senata o kaznovanju, poslano istrskim županom, kritizirali kot neustrezno, a se ni nič spremenilo.
Poleg tega, da so izgnanci postali razbojniki in se nekateri pridružili uskokom, ki so ogrožali promet na morju, kar je Benečane zelo skrbelo, so iz okupiranih benečanskih ozemelj v Istri, so med izgnanci bili mnogi rokodelci in pripadniki cenjenih poklicev, kar je Istro siromašilo. Znan je primer, ko je bilo obsojenih zaradi dolgov in tihotapljenja 20 Pirančanov, ki so zbežali v Trst. Od teh je nekaj je bilo tihotapcev, ki so v Trstu nadaljevali s tihotapljenjem. Še bolj zaskrbljujoče je, da je nekaj teh prebeglih Pirančanov s svojim znanjem o delovanju solin pripomoglo k razvoju konkurenčnih tržaških solin.
Kakorkoli že so Benečani sami sebi škodovali z zakoni o izgnanstvu, v začetku 16. pa vse do 18. stoletja, ko je proti koncu le tega, Benečanska republika nehala obstajati.
.
Viri:
- Koledarji 19. stoletja “La Concordia”
- Darko Darovec “Bandits as foreigners, foreigners as bandits and the right to asylum in early modern Venetian Istria”