“Si kur an šintar”, so mi rekli, ko sem bil še čisto miken otrok. Nisem vedel, kaj to pomeni, saj šintarjev, pri nas, v mojem otroštvu ni bilo več že nekaj časa. Nekoč je bil to pomemben poklic in vsako mesto, ki je kaj dalo nase, je imelo svojega mestnega šintarja. Beseda šintar se je nekoč, a tudi danes, pogosto uporabljala kot psovka ali zmerljivka za človeka, ki je neusmiljen, grob ali brezsrčen, tako kot so bili brez usmiljenja ljudje, ki so lovili potepuške živali in odstranjevali trupla umrlih živali. V nekaterih mestih se izraz pogovorno uporablja za mestne redarje ali uslužbence, ki odvažajo nepravilno parkirana vozila z vlečnim vozilom, oziroma pajkom. Pri nas ne več, ker se je za mestne redarje prijelo ime “guardijaradiči” (stražar radiča), kar namiguje na njihovo neučinkovitost in nepomembnost.
Šintar (tudi konjač) je bil človek, ki se je poklicno ukvarjal z odstranjevanjem živalskih trupel ali lovljenjem potepuških živali. To je bil uradni mestni uslužbenec, zadolžen za higieno in red glede zapuščenih živali. Največkrat so lovili potepuške pse brez lastnika, ki so bili nadloga v mestu, v primerjavi z mačkami, ki so bile, še posebno pri Benečanih zelo cenjene. Tudi mačke brez lastnika niso odstranjevali, ker so lovile miši in podgane, ki jih je bilo v preteklih časih veliko več, kot danes, ko ni bilo deratizacijske službe.
Nekoč ni bilo avtomobilov in drugih motornih vozil, za prevoz potnikov in tovora. V Kopru in drugih mestih, je bilo veliko vozov z živalsko vprego. Pri nas so bili to večinoma osli, a tudi mule, konji in voli. Vsi niso imeli vozov, ali pa so v mesto tovorili blago in kmetijske pridelke iz krajev, do katerih ni bilo ceste, ali so do tam vodile le steze. Kot na primer, naše Šavrinke in kmetje iz okoliških vasi, ki so na svojih oslih tovorile v mesta ob obali; mleko, kruh, jajca, sadje zelenjavo in oprani in zlikano perilo za mestno gospodo. Skratka Koprske ulice in trgi so bili polni živali. Benečan, ki je prišel v Koper iz Kranjske strani, je opisal svoj prihod v Koper pred okoli 300 leti. Ko je prišel s Krasa skoraj do Črnega Kala, se mu je prikazal pogled na morje in mesto Koper na otoku. Mesto je izgledalo kot biser sredi morja, vsaj tako je zapisal. Ko pa je prišel v mesto je njegov nos dosegel smrad z ulic in trgov, kjer so se v parkih pasle krave in celo prašiči. Opazil je tudi trupla živali, ki so jih jedli potepuški psi.
V takšnih razmerah je bil šintar še kako pomemben in potreben poklic, ki je danes že skoraj pozabljen. Tisti iz mlajše generacije, verjetno še slišali niso zanj. Dandanes, v mestu vozov z živalsko vprego ni več, a imamo veliko večje probleme z nepregledno množico pločevinastih motornih vozil, na ulicah, trgih in številnih plačljivih parkiriščih v mestu. Temu pravijo napredek.
