Skozi ta obok dandanes vidimo en kup romantičnih fotografij sončnih zahodov a ta iz leta 1938 cca je mnogo bolj življenjsko realna – vidimo namreč enega od dveh javnih urinatorjev ali vespazijanov v Kopru. O teh vespazijanih v našem mestu sva s Stankom že pisala, pa bom tokrat samo o ozadju tega imena.
V slovenščini pravzaprav nimamo imena za to nekdanjo konstrukcijo. Javno stranišče ni primerno, tudi moško ne, za urinator ki mi je prišel na misel pa piše da so to bili starorimski potapljači ki so se potapljali s pomočjo sečnih mehurjev polnjenih z zrakom . Ostane torej le vespazijan.
Ime pa je dobil od rimskega cesarja Vespazijana, ki je vladal v prvem stoletju. Čeprav je ta cesar najbolj znan po teh “scalnikih”, treba povedat da je zaslužen za gradnjo rimskega Koloseja, ki je preživel vse te vespazijane.
Ko je Vespazijan prišel na oblast je bila rimska blagajna prazna in na nasvet svojih svetovalcev je poleg vsemogočih davkov, ki niso zadostovali, uvedel še davek na urin. Zakaj na urin?
V tistih časih pač ni bilo kemije in pralnih praškov in če so Rimljani hoteli imeti svoje toge lepo bele so jih morali njihovi sužnji pač namakat v urinu, ki je poln amoniaka, ki je te toge lepo pobelil.
Seveda so obstajale za to delo pralnice ki so urin nabirale po mestu in ga tudi plačevale in davek so morale plačevati te pralnice.
Njegov takrat že odrasel sin, kasnejši cesar Titus, se je zgražal nad tem davkom, nakar mu je oče dal povohat en sesterc in ga vprašal če smrdi. Jasno, kovanec ni smrdel in od takrat je znan njegov rek: “Pecunia non olet” ali po naše “Denar ne smrdi”
Na drugi sliki vidimo ilustracijo o pralnicah in o sinovem zgražanju nad denarjem ki ne smrdi. Ta tretja pa prikazuje cesarja Vespazijana, katerega imajo celo Rusi v njihovem muzeju Puškin. Na četrti, ki je izven konteksta in bolj za hec, pa urinator natika ribe na Kleopatrin trnek, ko lovi po Nilu. Zlobni jeziki pravijo da so našemu maršalu tako gnali jelene pred puško, a to so najbrž samo zlonamerna natolcevanja.