Tudi dandanes imamo marsikje probleme s temi živalcami, a nekdaj so milioni ljudi umirali zaradi njih. Spomnimo se samo kuge, o kateri smo že pisali in neverjetne številke umrlih tudi v našem mestu skozi stoletja.
Proti njim so se borili na vse načine – od mačk, ptic ujed in celo pse. V ta namen so bili izurjeni praški podganarji – Pražsky krysarik, posebno popularni v beneškem prostoru. Seveda vse to ni bilo zadosti in pojavili so se specializirani lovci na mišjo zalego, tako stabilni, ki jih je plačalo mesto, kot potujoči, ki so se selili iz mesta v mesto. Ujete živalce so nato končale ali v pasjih borbah ali pa tudi na krožnikih sirotinje.
Ta lov je bil popularen v celi Evropi, tako da najdemo nešteto risb in slik teh oseb. Celo sam Rembrandt je upodobil enega.
Za naše mesto nisem našel podatkov o kakem posebnežu, ki bi jih lovil, čeprav so bile velika nadloga in jih je bilo mesto polno. Kot mali se spomnim, da je bil lov na miši kot nek obred, saj so se, čeprav smo stanovali v nekdanji gosposki hiši, redno pojavljale. Mnogo hiš je namreč imelo hlev ali celo skedenj kjer so bila idealna gojišča. Takrat se je uporabljala ena najcenejših in enostavnejših pasti – časopisni papir si zvil v tulec in nastavil ob zid ali za posteljo ali omaro. In potem je oče z metlo napadel sovražnika, ki je seveda poskusil bežati v svobodo vzdolž zidu, kjer ga je čakal tulec. Zaradi hitrosti se je tako zabil do konca med tisti papir, da je bil lahka tarča očetovi metli. Mama pa je seveda navijala s prodornimi kriki.
Zadnjič nam je naš maček ponosno prinesel pokazat eno miš jo spustil sredi dnevne sobe in čakal kako bomo reagirali. Na ženin krik pritečem v dnevno in vidim kaj je za en hudič. Spomnim se na očetovo “trapolo”, vzamem lidlov letak naredim tulec, nastavim ob zid in zadeva je tudi po 70 letih delovala brezhibno. Očitno si miši ne prenašajo izkustva iz roda v rod.