Kar nekaj nas je, ki se še spominjamo časov, ko smo za vožnjo, iz Kopra v Ljubljano rabili okoli 3 ure. Ko še ni bilo avtoceste, so nam črnokalske granitne kocke pretresle avto in tudi zadnjo plat. Šele pozimi, ko je cesta poledenela, so kocke prišle v poštev, da vozilo ni zdrsnilo s poledenele ceste. V tistih časih je zima še pokazala zobe in nam s pomočjo močne burje šla do kosti. Nihče ni še pisal, ali govoril o klimatskih spremembah, to je prišlo več let kasneje. Včasih je šlo v črnokalski klanec zelo počasi, še posebno če sta se na cesti znašla dva tovornjaka, en za drugim, se je za njima nabrala dolga kolona vozil. V takšnih primerih je kockasta cesta izgledala kot danes enotirna železnica, prehitevanje tovornjakov, na ovinkih je bilo, podobno samomoru, oziroma praktično nemogoče.
Spominjam se, da smo šli še z dvema prijateljema s kolesom iz Kopra proti Petrinjam, kjer je na hrastih rasel viščo (bela omela), ki smo jo potrebovala za pripravit limanice, s katerimi smo lovili lugerje (Čižek – Spinus spinus) in gardeline (Lisček – Carduelis carduelis), a o temu sem že pisal. Navzgor smo pihali kot parna lokomotiva, a navzdol smo skoraj leteli, seveda po tistem betonskem belem robniku, saj bi nam vožnja s kolesom po kockah pretresla hrbtenico in vse kosti. Več let kasneje, ko sem že imel vozniško, sem z rdečim milečentom šel po črnokalskih granitnih kockah v Ljubljano in če me spomin ne vara sem od Kopra do Ljubljane rabil 3 ure in 15 minut. To je bila glavna cesta od morja proti Ljubljani, Dunaju in še dlje, tako, kot nekaj sto let pred tem.
Z avtocesto se je sicer, marsikaj spremenilo, a žal so jo zgradili za zmogljivost, glede ne promet, malo pred gradnjo, tako, da je že nekaj let ozko grlo. No od takrat se glede sposobnosti projektantov, ni veliko spremenilo, saj tudi nov železniški tir gradijo za včeraj. Drugi tir, se sicer lepo sliši, a je dejansko enotirna, enosmerna železnica. “Ništa novo na zapadu”, bi rekli naši vzhodni sosedje.