Nekateri se še spominjamo, ko je zmrznilo morje okoli mesta, v veliko veselje otrok in mladine. Pravo drsališče je nastalo v vzhodnem delu mesta, kjer je plitvo morje v Škocjanskem zatoku zmrznilo. Velikokrat tudi pred kratkim smo pisali o zelo mrzli zimi leta 1929, a tokrat poglejmo kako je bilo leta 1964 in 1968, ko je tudi zmrznilo morje v Škocjanskem zatoku.
Franko Hmeljak (pokojni prijatelj) je za zimo leta 1964 zapisal: “Mulci smo si naredili hokejski puck iz konzerve za pašteto, vanjo vlili segreti svinec, si zbili palice in kar s čevlji nabijali na ledu. Ko smo se približali Bertokom, spodaj je tekla Ara, se je prvi na tankem ledu začel kopati v mrzli vodi, drugi, ki mu je hotel podati roko, je tudi zaplaval. Z rokavi rekelcev smo zvezali kanele s palicami in ju počasi zvlekli in nato s pomodrelima plavalcema stekli do bloka, kjer ju je Borotova mama skopala s toplim tušem, ju preoblekla in napojila z vročim čajem. Naslednjič smo igrali hokej na ledu med le pred bloki.
Ker je bilo leta 1964 prvenstvo skupine B v Ljubljani je bil hokej popularen in so se na ledu Škocjanskega zatoka zbrale ekipe, ki so igrale med seboj. Tudi leta 1968 ni bilo drugače saj se Miro Ceklic spominja kako je igrala ekipa Semedele proti ekipi Kopra, kar se ne bo nikoli več ponovilo, ker morja tam ni več, torej tudi ledu ne bo. Pravijo, da je tega leta celo en avtomobil, oziroma Fičko, vozil po ledu, česar sem sam sicer ne spominjam. Led ni bil povsod enako debel, zato so bili, pri hoji po ledu, zelo previdni ob strugi Badaševice in sredi zaliva, kjer je bil led zelo tenek in je razpokal. Lotti Bayro Lotti, je zapisal, da so po ledu vozili s Tomosovimi motorji in delali vragolije po njem. Tudi iz Kopra do Sermina so nekateri šli peš po letu, kot je zapisal Emil Tomažič, z malo strahu seveda.
Časi, ko so bili ob novo zraslih stanovanjskih blokih, na Vojkovem nabrežju, še privezani ribiški čolni, se ne bodo vrnili. Čeprav se bodo prej ali slej podobno mrzle zime spet ponovile, drsališča v Škocjanskem zatoku ne bo več. Večino morskega zaliva so zasuli, razen majhnega dela, kjer so uredili naravni park “Škocjanski zatok”. Tam danes stoji kar nekaj večjih trgovskih centrov in trgovin in morje smo izrinili daleč proč. Nekateri pa še ohranjamo spomine na tiste čase, ko je bilo vse drugače.
Prvo sliko, ki sem jo izostril, povečal resolucijo in pobarval je objavil Trost Borut. Ostale tri je objavila Alenka Kresevič Skela in zapisala, da je avtor fotografij njen oče Alojz Kresevič. Slike sem nekoliko izboljšal in obarval.