Veliko smo že pisali o vojakih v Kopru in Boris je o vojašnici JLA pisal pred kratkim, a tudi prej. O vojakih pišem, tudi zaradi tega ker so nekatere politične stranke, ki same sebe označujejo za desno usmerjene, v svoj program uvrstile uvedbo obveznega naborništva. Torej obvezno služenje vojaškega roka v slovenski vojski. Tisti, ki želijo, da bodo njihovi otroci morali služiti obvezni vojaški rok, naj jih volijo, tisti, ki so proti, pa naj volijo katerikoli drugo stranko, ki tega nima v programu.
Na drugi sliki so vojaki naborniki pred vojašnico oziroma barako 29. decembra 1951, ki je stala vzhodno od nekdanjega letnega, a zdaj je tam parkirišče. Jaz se te barake še spominjam, saj smo učenci šole Janka Premrla Vojka, vojake obiskovali, sicer nekaj let kasneje, kot je slika nastala. Za nas otroke, je bil obisk vojakov zanimiva izkušnja, ker smo v živo spoznali mladce različnih narodnosti, iz različni tedanjih jugoslovanskih republik. Najbolj pa je bilo zanimivo plezanje po tanku, ki je stal blizu vojašnice. Sovraštvo, ali podcenjevanje drugih narodov nam je bilo tedaj tuje in obenem za nas otroke poučno.
Najstarejša je prva fotografija izleta z ladjo v Valdoltro, ki je bila posneta malo po osvoboditvi leta 1945. Ker je črno bela fotografija zelo slabo ohranjena, sem jo restavriral in pobarval. Pod sliko, če si jo boste ogledali je opis slike, ki ga je napisal Guido Bertok. Tretja slika iz leta 1952 je bila objavljena v reviji LIFE in njen avtor je Walter Sanders. Na njej vidimo vojake JLA pred vrati Mude.
Na četrti sliki pa so trije Koprčani, ki so služili vojaški rok v JLA, sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Slučajno smo se znašli v isti kasarni ABHO (Atomsko Biološka Kemijska obramba) na Poljanski cesti v Ljubljani. Bili smo vojaki, a opravljali tudi druga dela; Leo na desni je bil mesar, Franko pleskar, jaz šofer velikokrat dežurni na vhodu za vozila, zato pijače nikoli ni zmanjkalo. Nadel sem si bele narokavnike dežurnega na kapiji za vozila in šel do bližnje trgovine po boco Travarice, to je bil najcenejši alkohol v trgovini. Tudi mesa in klobas nam ni zmanjkalo saj je bil Leo nabavni mesar kasarne. Tako smo v delavnici pleskarjev prebili popoldneve, od katere je imel ključ Franko igrali briškolo ali tarok, pekli klobase, ali meso in se usuli s travarico. Imeli smo tudi srečo, da je naša generacija ujela skračenje (skrajšanje vojaškega roka) na 15 mesecev, prej je bilo treba služiti vojaški rok 18 mesecev. Zato smo šli domov 3 mesece prej.
V glavnem vojska, kot vojska, ki je ne privoščim nikomur, še posebno ne izgubljenega časa svoje mladosti, v korist oblastnikov, ki se igrajo vojne.