Zadnjič sem pisal o bližnjem minoritskem samostanu, pa sem se spomnil na to dvorano, ki je nekoč bila cerkev sv. Frančiška in sestavni del tistega samostana. Sedaj ko je restavrirana so lepo vidne stropne poslikave, ki naj bi bile delo Koprčana Angela Trevižana (Angelo Trevisan 1669-1753), sicer mlajšega brata Franca Trevižana, mnogo bolj poznanega, saj je ta deloval tudi po Evropi in o katerem je Stanko tudi pisal. Angel pa se je zadrževal in delal v okviru beneške republike.
Zgradba je po razpustitvi samostana delila tudi njegovo usodo. Bila je najprej skladišče za cerkveno opremo, potem vojašnica, pa hlev, že pred 150 leti pa je postala telovadnica za vse bližnje šole. Za časa istrske razstave leta 1910 so njen prostor zasedli obrtniki, nato pa se je nadaljevala uporaba kot telovadnica še mnogo let po drugi vojni. Kot je pri nas v navadi so potekale razprave o ureditvi namenske dvorane s študijami že od leta 1970.
Zvonik ki se drži te zgradbe je bil za časa uvedbe prvega vodovoda na prelomu iz 19. v 20. stoletje vodni rezervoar, od koder je voda tekla naprej v javne špine po celem mestu.
Pri tej cerkvi je treba povedati da je bila po popularnosti za pokope elit takoj za stolnico, ki je seveda bila rezervirana samo za cerkvene kadre in vrh elite. Kot smo že pisali, so namreč v mestu pokopavali izključno v in okoli cerkva, saj so svoje pokopališče imeli samo židje. V tej cerkvi so bili pokopani razni grofje, princi, vitezi, markize in člani družin Tarsia, Grisoni, Sabini, Del Bello, Carli, Gravisi, Barbabianca, pa svetnik Monaldo, skratka ni da ni. To vrsto pokopavanja so ukinili Francozi, ki so tudi začeli z urejanjem prvega pravega pokopališča v Škocjanu leta 1808. Tisto v Semedeli je namreč bilo bolj za izredne razmere ko je kuga morila po mestu.
Fotografije prikazujejo zgradbo za časa telovadnice in dandanes, notranjost ob istrski razstavi leta 1910 in stropne poslikave Angela Trvižana.