Naša generacija je priča nastanka dveh novih toponimov. Eden je zamenjav “Obračališče kočij” (Giro carrozze), ki ga danes imenujemo Reks tudi na Reksu, po ladji Rex, ki se je tam potopila. Drugi je poleti priljubljeni “Moleto“, ki je pred tem poimenovanjem, bil del Žusterne, torej nov toponim. Tam kjer je danes majhno pristanišče imenovano Moleto, je bil še pred 78 leti manjši morski zaliv in ob njem se je vila makadamska cesta, ob morju, iz smeri Semedele proti Izoli, ali obratno. Cesto ob morju so projektirali že Francozi v času okupacije Napoleonovih vojakov in gradnjo so dokončali Avstrijci med leti 1824 in 1825. Pred tem iz Kopra v Izolo in obratno, ni bilo mogoče potovati ob morju, temveč se je v Semedeli cesta v Izolo vpenjala v hrib in se vila po severnem pobočju Markovega hriba do izolske strani in se spuščala navzdol proti Izoli.
Med leti 1900 in 1902 so Avstrijci zgradili ozkotirno železnico, a ko se je bližala otvoritev prvega odseka, je huda tramontana, oziroma nevihta, odnesla večji del nasipa za železniško progo med Žusterno in Rudo pri Izoli. Avstrijci, pa niso kar tako in so v par mesecih popolnoma obnovili nasip in pred njim v morje zložili kamne za valobran, kot jih vidimo na prvi sliki, da ne bi bodoče nevihte spet poškodovale železniške proge. Tedanja oblast se je nekaj naučila iz svoje napake, a žal je danes bolj redkost. Še istega leta (1902) je bila slovesna otvoritev prvega odseka Porečanke – Parenzane Trst – Buje. Malo več kot trideset let je parna lokomotiva vozila potnike in tovor, med Trstom in Porečem. Leta 1935, je vlak šel na zadnjo vožnjo in parne lokomotive, ni bilo več slišati sopihati v naših krajih.
Lokalni časopisi iz tistega časa pišejo, da je bilo pristanišče “Moleto” zgrajeno v dveh mesecih, vendar istočasno zapišejo, da še ni dokončano. Bili so časi fašistične oblasti in je bilo skoraj pravilo, da so z uspehi oblasti namerno pretiravali. Pristanišče so začeli graditi avgusta leta 1938 in ga dokončali novembra, kar seveda ni naključje. Namreč minister za javna dela Mussolinijeve vlade Jože Kobolj (slovensko ime in priimek je spremenil v Giuseppe Coboli Gigli leta 1928), je pripravljal projekt rušenja 50 hiš v Kopru in še ni izbral izvajalca. Bodoči izvajalec del rušenja 50 hiš, da bi pripravili prostor za načrtovane gradnjo šole “Ana Sauro”, je moral Moleto dokončati, kar je bil pogoj, oziroma podkupnina, bi bi ga Jože Kobolj izbral za izvajalca del v mestu. Namreč naslednje leto, to je meseca julija 1939, je minister Jože Kobolj zadal prvi udarec s krampom, za začetek rušenja hiš v Kopru.
Kmalu so ugotovili, da pristanišče ni primerno za privez ladij in čolnov. Dno je bilo preplitvo, kar je prišlo do izraza ob oseki. Bilo je in je še, nezaščiteno pred burjo in tramontano. Ob nevihtah je razbilo kar nekaj bark, ki so bile tam privezane, tudi moj bekačin (jadrnica klase Sloka), pred nekaj desetletji. Že v času italijanske okupacije, oziroma fašizma, je poleti postalo priljubljeno kopališče in prostor, kjer so trenirali vaterpolo in plavanje mladci fašistične mladine. Tudi po koncu 2. Svetovne vojne, so na Moletu trenirali plavalci in vaterpolisti, dokler, ni bil zgrajen nov olimpijski bazen in kopališče v Žusterni. Tudi danes je Moleto priljubljen kraj za kopanje, z veliko kopalci in verjetno bo to še v prihodnosti. Kakorkoli že, ko gremo tja rečemo: “Gremo na Moleto“. Lahko tudi Molet, v italijanskem jeziku pa Moletto, tisti s hrvaškimi koreninami mu rečejo Mulet. Pa imamo novo poimenovanje kraja, oziroma nov toponim.