V Kopru, a tudi v Piranu in Izoli, so pred nekaj stoletji imeli tudi javna stranišča, oziroma pisoarje, a je bil to le en kanal ob zidu, po katerem je odtekal urin v morje. Za koprsko gospodo, ki se je sprehajala po mestu, so bili vsem vidni scalci, oziroma otroci in moški, med uriniranjem, moteči. Odločili so, da je tak način uriniranja nemoralen in so javne pisoarje, odprtega tipa, ukinili. Meščani so se pritoževali, dani v Kopru niti enega javnega stranišča.
Pojavil se je naslednji napis neznanega avtorja:
“Saver mi volaria,
se propro xe permesso,
perché a Capodistria
n’i lassa gnanca un cesso.”
(Želel bi vedeti, zakaj v Kopru, niso pustili niti enega stranišča.)
Tedanji župan, oziroma podesta Nino Derin, avtorju napisa ni ostal dolžen in je zapisal, da je objavil razpis za postavitev javnih kandotov (stranišč) iz belega marmorja iz Carrare. Razpis so res objavili, kjer bel marmor ni bil omenjen. Postavili pa so pisoarje – vespazianerje zaprtega tipa, da urinirajoče osebe niso bile vidne mimoidočim. Najbolj znana sta sicer le dva, ki se pojavljata na starih zbledeli fotografijah; tisti za sedanjo Taverno in tisti v pristanišču, ob morju (današnjem Ukmarjevem trgu). Vespazianerji so trajali le nekaj deset let, ker so za nekatere meščane nemoralni in so jih odstranili leta 1935 ob prenovi nekdanjega skladišča soli Sv. Marko, leta 1935.
O teh javnih pisoarjih je Boris Umer zapisal:
Pisoarji anbot.
Čeprav zgodba nima dosti s Koprom, razen da smo tudi mi imeli enkrat javne pisoarje, ravno tako kot Izola in Piran, je zanimiva, saj se način odiranja ljudstva ponavlja skozi tisočletja. Pisoarjem so drugače rekli tudi vespazjanerji po rimskem cesarju. Pa se ni ta cesar O lokacijah teh javnih pisoarjih, poimenovanih po rimskem cesarju Titus Flavius Vespasianus, pred 2000 leti izmislil pisoarjev, saj so obstajali že mnogo prej. Izmislil si je davek na urin – scalnico po domače. Kot vsakega vladarja je tudi njega pestilo pomanjkanje denarja v državni blagajni. Ker se ni upal obstoječih davkov še povečevati si je izmislil novega. Urin so takrat razširjene javne pralnice namreč uporabljale za beljenje perila in te so morale plačevat davek na nabrani urin. Od tu to poimenovanje po cesarju Vespazianu.
Foto album
