O tem kopališču nisem niti mislil pisat, ker ni nikdar bilo boh ve kaj, a ker mi je en član napisal, da ime izhaja iz barke Katarine, kjer je bil tudi disko klub, prej pa, da se ji je reklo Beograjska plaža, bom malo o tem. Področje se je “od vedno” imenovalo St. Caterina, najbrž po svetnici – zaščitnici cel kup poklicev, da sedaj ne grem preveč v te detajle. Celemu hribu od te Katarine do Bivja pa se je reklo Ankaran. Šele po zadnji vojni je novonastalo naselje na področju Sv. Nikolaja prevzelo ime Ankaran in ga s tem pomaknilo na zahod.
Skozi Katarino je bila pa najkrajša pot iz Kopra v Trst, ko še ni bilo dobrih cest. V Kopru na barko od družine Caltan, ki je kar nekaj generacij prevažala na tej relaciji, v Katarini navkreber mimo Hrvatinov in dol v Milje, tam pa na drugo barko za Trst. Ko so začeli voziti parniki je ta “odiseja” zamrla in do Katarine je plul majhen parnik Oltra, ki se je ustavljal tudi v San Nikolo in Valdoltri, ko so tega upokojili pa drugi parniki Za časa druge vojne, ko so zavezniki bombardirali vse parnike je ta smer preko Milj spet postala aktualna. Seveda so to pot uporabljali v glavnem Koprčani, medtem ko je za vaščane iz vasi okoli Kopra bilo krajše direktno v Trst.
Sam kraj na Katarini je bil bolj za namakanje nog v vodi, kar je tudi vidno iz prve slike posnete na začetku 20. stoletja. Na tem mestu je kasneje bila zgrajena bolnišnica, sedaj pa imamo tam mornarico. Po drugi vojni je Beograjska banka zgradila letoviške hišice za svoje delavce in takrat se je prijelo ime “Pr Beograjčanih” in zgrajeno je bilo nekaj kopališču primernega. No in prišli smo do barke Katarina, ki je bila priljubljeno zbirališče tistega časa. A slabo gospodarjenje in vzdrževanje je Katarino onesposobilo in končala je v ankaranskem blatu.
Sedaj je kar je, nekaj, kar čaka na dokončno ureditev a kopališče ne bo tam nikdar spodobno, že zato, ker se nahaja na dnu zaliva in bi tam bilo kvečjemu primeren kraj za nabiranje morske solate in alg.
