Letos bi ankaransko kopališče lahko praznovalo 100 letnico uspešnega obstoja, če so že pozabili pred tremi leti obletnico ustanovitve. To naše najuspešnejše in največje kopališče je bilo namreč ustanovljeno leta 1922. Kot vsak začetek, jim ni bilo lahko. Nabavili so namreč 250 kabin, a ker se je takrat kopal samo srednji in bogatejši sloj, ostali pa niso niti imeli denarja za prevoz, še manj pa časa, se zadeva nikakor ni prijela.
To se je spremenilo leta 1925, ko so se lastniki kopališča dogovorili s prevozniki iz Trsta o redni kopališki liniji iz Trsta v Ankaran. To je privedlo do enormnega porasta kopalcev. Dnevno se je gnetlo tudi preko 4000 obiskovalcev. En parnik jih je lahko pripeljal tudi 1500 naenkrat. Seveda ni šlo brez problemov. Kar trikrat jim je poletno neurje zvrnilo večino kabin, pa tudi leseni pomol je bil deležen popravil.
Po vojni tega pomola več ni bilo in njegovih ostankov se spomnijo le še tisti ki so se v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja tam kopali. So imeli pa tobogan, kabine so bile premaknjene bolj v notranjost in ker so medtem topoli zrasli je bilo tudi obilo sence. V sklopu je zraslo tudi zelo obiskano kegljišče in avtocamp. V tistih povojnih letih sta tam upravljala zadevo zakonca Konič, ki sta s trdo roko in železno disciplino marsikaj uredila. Jaz sem tam delal eno poletje in primerjal sem ju z esesovci – naj mi bo oproščeno, mladost pač. Celotno področje kopališča in kampa je predvsem po njuni zaslugi bilo tudi močno “pogozdeno”, saj so prej tam bile same njive, kar daje posebno vrednost predvsem avtokampu, skratka vredno svojega slovesa.
