Je kar pravi čas za pojamrat o tej zadevi. Če začnem kar z najbolj severno “plažo” v Lazaretskem zalivu. Tam imamo en mali polotok, ki je bil vsa povojna leta poln kopalcev. Res, da so nekateri prišli s svojimi avtomobili skoraj do obale, a večina je parkirala ob vhodu in na drugi strani ceste, kjer je bil vhod v nekdanji kamnolom. Na polotočku si lahko tudi kaj spil, saj je bil tam neke vrste bife. Danes sem se, kot skoraj vsak dan peljal mimo in videl kot po navadi vse prazno. Na vhodu stoji rampa in na njej tablica z napisom “varovano območje”. Spada namreč v krajinski park in kot je navada v Sloveniji so parki najbrž samo za živali. Da pa bi bilo vse skupaj, kar tragikomično je to, da je ta polotok nastal s človeško aktivnostjo – bi rekli, da je umeten. Čez cesto tega polotočka je namreč v neprehodni makiji skrit nekdanji največji kamnolom na področju miljskih hribov. Pri kopanju peščenjaka, s katerim je zgrajeno pol Trsta, Milj in Kopra, namreč ostaja ogromna količina laporja, ki pa ni za nobeno rabo. Zato so ga vozili iz kamnoloma v morje in nastal je ta polotok. Še 20 let nazaj si si to ogromno areno lahko ogledal in v njega je vodila makadamska cesta, kjer je en čebelar imel prikolico s čebelami, ki so marljivo nabirale akacijev med, saj je področje poraščeno z akacijo. Čebelar je umrl, cesta je bila zasuta z gradbenimi odpadki in sedaj je najbližje (plačljivo) parkirišče, za tiste, ki bi se na tem polotočku vseeno radi kopali, oddaljeno skoraj 500m. Razdalja, ki ni ravno vabljiva, v tej vročini pešačiti z otroci in opremo po sami cesti, saj pločnika ni nikjer. Ni pa niti za pomisliti, da bi parkiral, kje ob cesti ali celo bolj stran od ceste, saj so lokalni “guardja radiči” zelo aktivni.
Ampak brez skrbi, narava bo poskrbela tudi za ta problem Morska erozija je namreč tako močna, da bo polotok, sestavljen iz samih odpadkov v par desetletjih izginil, saj ga je od konca vojne, ko je kamnolom prenehal z delovanjem, pobralo že par deset metrov.
Na slikah vidimo nekdanji kamnolom in nekdanje odlagališče laporja – današnji polotok, na katerem so dobrodošli zajci, fazani in kakšna srna.
2. del
V zalivu pri Lazaretu na naši strani, smo imeli v tistih temnih časih eno veliko kopališče, policijska plaža smo ji rekli. Sicer je bila ena velika betonska dolga bankina a je imela “debelo” senco v zavetju starih borovcev, z igrišči, bifeji in pomoli za sončenje. Tam so se kopali že pred več kot sto leti, saj je bilo tam nekaj časa privezano koprsko plavajoče kopališče, za tiste z globljo denarnico o katerem smo itak že pisali. Pristajali so tudi takozvani kopališki parniki, ki so pluli med Koprom in Trstom.
Pa je prišla demokracija, apetiti so narasli, eni bi a ne bi vzdrževali, drugi bi tudi, a bog ne daj, da bi zapravili kakšen evro vnaprej. In tako je sedaj kopališče v tej sodni bitki, komu bo kaj pripadlo, postalo naša sramota. Ljudje se sicer, kar množično tam kopajo a zanemarjenost je nekje “ala Culukafra”, pa verjamem, da imajo tam dol tudi boljša kopališča. Edino kar je še za veliko silo pristojno človeka, so bungalovi, kjer so nastanjeni begunci.
Preden so se udeleženci skregali, je “policajem” uspelo podreti več stoletij star pomol in ga nadomestiti z nečim, kar bi še nekako zgledalo na kakšnem Barju ali nekje na Bledu, samo še pletno bi zraven privezali. Menda zato, ker je notranji mandrač zasipal mulj (jasno, tisti iz Luke), sedaj pa bo prostotekoča voda to odplavljala. Najbrž še niso tam na močvirju slišali za bagerje, ki so tako delo poglabljanja mandračev opravljali v Kopru že pred vsaj 200 leti.
3. del
Kopališče Rdečega križa ni bilo tako popularno, saj je bilo namenjeno predvsem otrokom iz notranjosti. Je pa eno od redkih, za katero lahko rečemo, da je sedaj bolj urejeno kot nekdaj. Tudi odprto je za vse obiskovalce in je ob vikendih dokaj natlačeno.
Pred 100 in več leti je ta kraj bil povsem drugačen. Ob tistem pomolu so pristajale barke iz Trsta, ki so sem vozile tržaške smeti. Anbot so bile smeti bolj EKO kot sedaj, saj je razen, kakšne posode vse bilo podvrženo “recikliranju”. Te smeti so vozili na bližnja polja, kjer se je to cmarilo in fermentiralo. Ko je bil proces končan so to prodajali okoliškim kmetom kakor tudi v Koper in Izolo kot gnojilo. Zato so temu kraju rekli “smrdeči pristan”. Vsekakor napredek od tistih časov.
