V šestdesetih smo imeli v teh krajih še eno manijo, ali kakorkoli ji bo že kdo rekel. Tiste lutke postavljene na zakonske postelje.
Kot pravijo eni viri se je to začelo v Kalabriji na začetku prejšnjega stoletja, a po drugi vojni se je razširilo po celi Italiji in jasno, tudi k nam. Na začetku so te “bambole” predstavljale rodovitnost in bleščečo prihodnost novopečene neveste. Dobile so jo v dar od matere ali tašče, nikdar od moža – on je bil v tem procesu rodovitnosti v stranski vlogi – najbrž neki pomočnik, če bi se vse te želje sfižile. Pred vojno so si take bambole lahko privoščili le premožnejši, saj so bile narejene ročno, iz keramike in vezenih oblačil. V petdesetih so se zaradi množične proizvodnje iz plastike bliskovito širile, saj so vsi hoteli oponašat ta stari običaj, prej dostopen samo gospodi. Takrat je bila pač navada da so zjutraj uredili posteljo s pregrinjalom in nanj postavili to zadevo. Zakonska postelja je bila samo za noč in čez dan se ni smelo leči nanjo, niti za popoldanski “čimin” .
Spomnim se teh bambol kako so tiste velike škatle vlekli čez blok in po avtobusih in videval sem jih tudi pri tetah, ob obiskih. Najbrž so še v marsikateri hiši, pa magari na podstrešju, kot spomin na ta “stare”.
