Pjaca oziroma glavni mestni trg je bil pred sto, dvesto in še pred nekaj desetletji tradicionalno prizorišče ohceti, oziroma porok, parov iz mesta in okolice. Ob sobotah je na trgu mrgolelo svatov, številnih radovednežev in radovednic. Slišati je bilo glasbo in marsikateri par se je v plesnem koraku zavrtel na trgu med Ložo, stolnico in Pretorsko palačo. Praznično vzdušje je vrelo na trgu, čeprav je bil praznik le za en par mladoporočencev. Škodoželjneži, a tudi nekateri prijatelji ženina so trdili nasprotno, da to ni praznik, temveč pogreb znanca, ali prijatelja. Sicer nikoli ne veš, kako so se, z leti, zgodbe mladoporočencev razpletle, a to je že druga zgodba. Iz starih slik in dokumentov lahko razberemo, so se ohceti na Placu dogajale zelo dolgo, da so postale skoraj že tradicionalne. Bolje povedano, sobote so bile na sedanjem Titovem trgu rezervirane za ohcet, svate in množico radovednežev.
Na priloženih slikah lahko vidimo, da so se na mestnem trgu poročali tudi mestni kmetje Paolani v svojih značilnih oblačilih, okoli leta 1900 in prej. To so bile bolj skromne ohceti, medtem ko so bile poroke premožnih meščanov zelo razkošne. Čeprav nimam slik porok bogatih družin, upravičeno sklepam, da so bile na trgu tudi številne kočije z živalsko vprego. Namreč na fotografiji ohceti iz sedemdesetih let vidimo številne avtomobile svatov, na osrednjem mestnem trgu, čeprav v tistem času pokojne Jugoslavije v mestu ni bilo izjemno bogatih družin.
Nekateri se še spominjamo, ko so na najlepšem trgu v Istri svatje metali konfete, ki so jih otroci lovili. Bila je tudi navada, da so svatje na mladoporočenca metali riž, ta je prav prišel golobom, ki jih je bilo nekoč veliko na trgu in tudi na strehi kavarne Loža. Bilo je živo na trgu, kjer se je vsako soboto zvrstilo kar nekaj porok. Marijo Poletič iz Smokvice, bolj znan, kot Marijo Čašalj (češelj) je seveda bil zraven s svojim glavnikom, ki ga je ovil v kartino, poskakoval, ter zaigral je svatom in radovednežem staro mužiko Bil je prisoten skoraj na vsaki poroki, a tudi na šagrah in raznih feštah. Pojavil se je nenadoma, nevsiljivo, v roki je imel vedno najlon vrečko in velikokrat tudi dežnik, za vsak slučaj, če se je obetal dež. Poskakoval je na eni nogi in iz glavnika zavitega v tanek papir izvabljal glasbo, tako, kot je to znal samo on. Včasih se je s svojim glasbilom pridružil kakšni glasbeni skupini in sledil ritmu trenutne melodije, kot na priloženi fotografiji. Ni bil zahteven, niti nadležen in vesel je bil, če so so mu svatje, ali drugi poslušalci in gledalci dali kakšen dinar in hrano, ki jo je spravil v za to pripravljeno najlon vrečko. Bil je dobrosrčnež in veseljak, ki se ni nikoli branil ponujenega kozarca vina. Če smo naj skoraj pozabili, se je pojavil za pusta, ko je hodil od hiše do hiše na obrobju mesta in na podeželju. Pozdravi z besedami: “Dejte kej za pusta, ki ima prazna usta”, zaigral na svoj glavnik in pričakoval, da bo dobil kakšno jajce, kos pancete, ali klobase, kar je velikokrat tudi dobil. Kozarec vina pa so mu vedno ponudili, da spere suho grlo.
Marijota Čašlja ni več med nami, počasi izginja iz kolektivnega spomina, tako kot tradicionalne sobotne ohceti – poroke na Placu, sedanjem Titovem trgu.
Avtor fotografije iz leta 1968 Sane Bernik
