Gremo na štop, smo rekli anbot, saj je bil to v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, najcenejši način prevoza. Štopanje je bilo v tistih časih trend, oziroma moderno, ob cestah po celotni Evropi je bilo veliko štoparjev in štopark. Pri nas ni bilo nič drugače, posebno mladina je ta način prevoza zelo hitro vzela za svojega. V tistih časih smo šli ven med sovrstnike in na zabave, večinoma brez šoldov v škršeli. Danes, večina še skozi vrata ne pogleda, če nima nekaj denarja pri sebi. Zaradi tega smo morali biti zelo iznajdljivi, še posebno poleti, ko se je vsak dan, kaj dogajalo in če se ni, smo sami ustvarili zabavo in dogajanje. V poletnih mesecih ni bilo šole, imeli smo počitnice, zato smo se podnevi družili na plaži, večinoma na kopališču v Žusterni. Tja so se postavile na ogled pupce iz Kopra in okolice, a izstopale so Angležinje in Švedinje, ki so ležale na kopališču, našminkane, napudrane, z barvili okoli oči, poudarjenimi obrvmi in trepalnicami, kar pri naših dekletcih ni bilo v navadi. Popoldan smo se družili okoli Triglavske, pod večer nas je bil pol SnacBar, potem pa smo se nekateri odpravili na drugo stran ceste pred kopališče, kjer smo dvignili palec na iztegnjeni roki v zrak in poizkušali srečo. Namen je bil priti v Portorož, kjer se je dogajalo in je bilo veliko lokalov odprtih skoraj do jutra.
Pred kopališčem Žusterna je bila ena od priljubljenih točk za štopanje, a bilo je kar nekaj takšnih točk, kjer se je trlo štoparjev in štopark. V Žusternij je ob nas velikokrat štopala pokojna Greta, o kateri Kameleoni prepevajo v eni pesmi. Prijazna ženska, ki je Italijanom prodajala svoje storitve, se je rada pogovarjala in nam ponudila cigarete, ali pa vprašala zanje, če je bila finančno v krizi. V Mestu je bila najbolj priljubljena točka pred Hlavatyjevim parkom, na cesti v smeri proti Semedeli in naprej proti Portorožu. Tudi na križišču v Škocjanu, Semedeli so bile točke, kjer se je štopalo. Štop smo dobili prej, če je bila z nami kakšna pupca z dvignjenim palcem in dolgimi nogami. Ko se je ustavil kašen Triještin, smo se prikazali iza grmovja in ponavadi se je voznik sprijaznil in nas skupaj s pupco vse, v paketu vzel v avto. Malo težje je bilo dobiti štop nazaj domov iz Portoroža, saj ob urah po polnoči, ni bilo veliko avtomobilov na cestah. Bili so večinoma le Triještini, ki so se vračali domov iz kazinoja. Nekatere smo že poznali in so se ustavili, čim so nas opazili ob cesti, ostali pa le, če niso bili preveč živčni in slabe volje zaradi šoldov, ki so jih pustili pri igrah na srečo.
Seveda nismo štopali samo na kratkih razdaljah, lokalno, temveč po celi Evropi. V šestdesetih in v začetku sedemdesetih se je kar nekaj Koprčanov in Koprčank odpravilo na štop v London preko Pariza, nekateri pa v Stockholm na Švedsko, ker je bilo znano, da je tam seksualna revolucija že opravila svoje. Pokojni Hlede Ljubo, je bil tedaj celo v londonskem časopisu. Objavljen je bila njegova fotografija in članek o tem, kako je najstnik prišel na štop iza Železne zavese, kot so takrat imenovali vse vzhodne države Evrope, ki niso bile del držav s pro ameriškim kapitalističnim političnim sistemom. Sam sem šel skupaj s Slavkotom Franco, na štop, iz Pariza, kjer sva žurala en mesec, čez celo Francijo, preko Alp mimo znanih smučišč, v Švico in skozi celo Švico do Züricha, kjer je takrat živela in delala njegova sestra.
Ker sem že omenil seksualno revolucijo v šestdesetih letih, naj povem, da takrat poleti, večinoma, nismo imeli domače stalne pupce, te so nam prišle prav pozimi, ko ni bilo turistkinj iz severne Evrope, ki so bile že emancipirane in je bil zanje seks nekaj normalnega, nedolžnost, pa prej sramota, kot ponos. Eno poletje, pa sem imel stalno pupco, s katero sva skupaj štopala na malo daljše razdalje. Imel sem jo sicer, že pred časom na oku, a nekega večera, sem jo srečal z družbo več deklet, pred Bunkerjem pri Hotelu Central v Portorožu, kjer je bila najcenejša pijača. Na dlaneh in rokah je imela hraste od odrgnin, pa sem jo vprašal, kaj se ji je zgodilo. Pravkar se je vrnila iz Italije, kjer je delala nekaj časa in med štopanjem nazaj, so jo Italijani poskušali posiliti v avtomobilu, zato je med vožnjo odprla stranska vrata in skočila iz vozila. Izmenjala sva še nekaj besed in se dogovorila, da bova šla skupaj na Bled za tri dni, konec tedna, kar se je tudi zgodilo. Dokler sva bila skupaj sva nekajkrat odšla na štop za konec tedna v Poreč in Rovinj. Skupaj sva združila najine šolde, da sva jih racionalno rabila za hrano, pijačo in prenočitve. Vožnja je bila zastonj, pa še, kakšen prijazen voznik naju je povabil na pijačo, a včasih tudi na kosilo. Čas mineva in moja tedanja, krasna sopotnica pri potovanjih na štop, je danes v domu za starejše občane.
Tako je bilo takrat in kot se je dalo razumeti iz tega, kar sem napisal, so bili prevozi na štop, lahko tudi zelo nevarni, še posebno za dekleta, ki so ponoči štopala sama. Pri križišču Bivje se je ponoči 29. novembra 1967, zgodil zločin, ki je pretresel Slovensko Istro in Slovenijo. V Kopru so igrali Kameleoni in ko se je zaključil ples, sta Iris Semenič pospremila do hotela Triglav, oziroma do začetka ceste proti Semedeli ob Hlavatyjevem parku, Ljubo Hlede in Vojko Vergolin. Tam je štopala in ustavila se je bela Alfa s tržaško registracijo. Ljubo in Vojko, sta jo zadnja videla živo. Ljubo Hlede je bil na kasnejšem sojenju zločincu glavna priča, saj je videl belo alfo s tržaško registracijo, v katero je vstopila Iris. Naslednje jutro so lovci pri križišču Bivje našli njeno truplo. Po obsežni preiskavi naših in italijanskih policajev, so ugotovili, da je Benito Loggia, ki je vozil belo alfo, v katero je v Kopru vstopila štoparka Iris, odpeljal iz Kopra proti Hrvatinom, kjer je bila Iris doma. Avto je ustavil pri križišču Bivje in jo poskusil posiliti, a se je krčevito branila, da mu poskus posilstva ni uspel. Vzel je nož in nebogljeno dekle večkrat zabodel, dokler se ni več premikala. Zaradi hudih ran je kmalu izdihnila, a brutalni morilec ni odnehal in spolno občeval z njenim truplom. Na Sodišču v Trstu je bil Benito Loggia na odmevnem sojenju obtožen in kaznovan z večletno zaporno kaznijo, ki jo je delno odslužil tudi v naših zaporih.
Žal tudi huda kazen za gnusen zločin, nedolžne žrtve ne vrne nveč nazaj. Ostaja le spomin na odraščajočo sovrstnico, kateri je bilo življenje brutalno prekinjeno, še preden je odrasla. Pri križišču na Bivju, v smeri proti Ankaranu še danes stoji spomenik, ki ohranja spomin na Iris Semenič.
Množice mladih štopark in štoparjev na križiščih, ter ob cestah ni več, sicer niso popolnoma izginili, a jih bolj redko videvamo. Časi množičnih potovanj na štop so že pred časom minili, kakor tudi način življenja mladih ljudi. A ostaja nam spomin na te zanimive čase, ki ga moramo deliti z mlajšo generacijo, da ne gre v pozabo.
Lahko si preberete tudi Zadnji ples Iris Semolič –>, kjer je z nami delila svoje spomine Modra Vrana
