Razkol, oziroma razhod z Rimo-katoliško cerkvijo v Ricmanjah (San Giuseppeju della Chiusa) je edinstven zgodovinski dogodek, ki se je zgodil v začetku dvajsetega stoletja (med letoma 1899 in 1910). Spor je nastal zaradi nacionalnih in jezikovnih razlogov. Slovensko govoreči prebivalci vasi so zahtevali pravico do lastne samostojne župnije in do obhajanja verskih obredov ter uporabe slovenščine namesto italijanščine. V začetku stopnjevanja spora je bil tržaško-koprski škof Andrej Šterk, ki je bil naklonjen uporabi slovenskega jezika v cerkvi, a je 7. septembra 1901 odšel za vedno v krščanska nebesa. Ko so Ricmanjci novembra 1900 pod vodstvom križevskega grškokatoliškega škofa Julija Drohobeckega začeli pripravljati načrte za prestop v grškokatoliško cerkev, naj bi se škof Šterk s tem prestopom celo potihoma strinjal, saj je v njem videl zakonito možnost, da verniki ohranijo bogoslužje v svojem jeziku.
Napetosti so dosegle vrhunec decembra 1901, ko je takratni ricmanjski kaplan dr. Anton Požar, po svoji iniciativi, v bogoslužje uvedel staroslovenski jezik (glagoljaško bogoslužje). Andreja Šterka je zamenjal nemški škof Franc Ksaver Nagl, ki je bil bolj konzervativen in posledično strog, suspendiral je upornega kaplana dr. Antona Požarja zaradi neposlušnosti in samovoljne uvedbe glagoljaškega bogoslužja uradno razrešil službe in suspendiral (a divinis) 5. januarja 1903, in sprožil dolgoletni odkriti spor z vaščani. Ker tržaški škof Franc Ksaver Nagl teh ukrepov ni odobril, se je med domačini pojavila močna težnja, da bi uradno prestopili v grško-katoliški obred pod okrilje križevskega uniatskega škofa. S tem bi zakonito ohranili bogoslužje v domačem, staroslovanskem jeziku. Suspendirani kaplan Anton Požar je še nekaj let ostal v vasi in kot civilna oseba pomagal vaščanom pri njihovih prizadevanjih za uporabo slovenskega jezika v cerkvi.

Zaradi zavrnitve njihove zahteve, od takratnih cerkvenih oblasti, so vaščani uprizoril dramatičen protest. Odločili so se ločiti od rimskokatoliške cerkve in prestopiti v grškokatoliško cerkev. Ta odločitev je povzročila močne napetosti tako na Dunaju (ker je bilo območje del Avstro-Ogrskega cesarstva) kot seveda v Vatikanu. O uporu v vasi Ricmanje so pisali vsi tedanji časopisi in ne samo lokalni, tudi drugje po Evropi in svetu.
Ko je tržaško-koprski škof odstavil kaplana Požarja, so ogorčeni vaščani pod vodstvom župana Ivana Berdona sami prevzeli upravljanje cerkve ter več let samostojno opravljali poroke in pogrebe, zaradi česar so se znašli tudi na civilnem sodišču. Civilni pogreb v Ricmanjah je bil ovekovečen na razglednici na drugi sliki in na fotografiji na 3. sliki. Desetletna afera (1899-1910), ki je močno odmevala v slovenski politiki in v najvišjih vatikanskih, dunajskih cerkvenih ter državnih krogih, se je uradno končala leta 1910, ko so Ricmanjci le dobili svojo samostojno župnijo.


