V Trstu v so prodajalke cvetja (venditrice di fiori), kmalu po letu 1800, postale znane po imenu “rožnarce“ ali cvetličarice in so bile večinoma Slovenke iz tržaškega zaledja, Krasa in istre. Trst je kot cvetoče meščansko in pristaniško središče Avstro-Ogrske ponujal obilo priložnosti za dodatni zaslužek, ki so jih ženske s podeželja izkoristile. Sicer so začele bolj množično prodajati cvetje v mestu med leti 1780 – 1800, ko je število prebivalcev iz 5.000 v začetku 18. stoletja naraslo na preko 25.000 in zato se je povečalo tudi povpraševanje po cvetju in drugih pridelkih podeželja. Rožnarce so postale nepogrešljiv del mestnega utripa in pomemben simbol slovenske prisotnosti v mestu.


Na začetku so prodajale v naravi rastoče cvetje, ki so ga nabrale po kraških travnikih in na obrobju gozdov. Ponujale so dišeče butarice in šopke dišeče sivke, oziroma lavande, rožmarin in okrašene oljčne vejice. Posušeni šopki in butarice dišeče sivke so bile zelo cenjene, saj so jih meščanke vstavile med perilo in obleko, kot zaščito proti moljem in za prijeten vonj perila. Šele kasneje so začele ponujati doma gojeno cvetje in izvirno spletenimi šopki cvetlic. Več družin s Proseka in Kontovela je gojilo cvetje za prodajo, a tudi v drugih vaseh na Tržaškem Krasu. Cvetje so nosile ali vozile v Trst, kjer so ga prodajale na trgu Rusi most (Ponterošo – Ponte rosso), drugih trgih, kasneje na trgu Hortis in pokritem placu. Nekatere so bile tako uspešne, da so odprle lastno cvetličarno v mestu.


Rožnarce so bile večinoma oblečene v prepoznavna ženska tradicionalna oblačila, ki so se v podrobnostih nekoliko razlikovala od vasi do vasi. Na glavi so imele tradicionalno pečo, ogrnejo preko ramen in speto na prsih z broško, v ušesih zlat uhan (tiste, ki so si uhane lahko privoščile, ali podedovali od mame, ali none). Tiste najrevnejše, so oblečene v ponošena delovna oblačila, a z obvezno pečo na glavi. Tiste v bolj razkošnih tradicionalnih nošah, so postale inspiracija za mnoge umetnike. Na prvi sliki iz leta 1853, ki jo narisal Jean François Portaels (1818-1895), je naslikana znana rožnarca Marica, oziroma po italijansko Mariuccia, s skrivnostnim pogledom, da bi jo lahko razglasili za slovensko Mona Lizo (izvirnik hranijo na Škotskem v Stirling Smith Museum and Art Gallery. Na drugi sliki istega avtorja, ki je bila narisana kakšno leto kasneje in prodana na spletni dražbi, vidimo, da je avtor uporabil za model isto rožnarco Marico, saj je vzorec in kroj krila zelo podoben. Nekaj let kasneje je Marico, oziroma Mariuccio upodobil na litografiji francoski slikar Emile Lassalle (1811–1871), o kateri smo že pisali lahko pogledate tukaj –>. Na 3. sliki je rožnarca iz Škednja, ki je del zapuščine Fonda Savio, na četrti sliki je rožnarca – Prodajalka rož, ki jo hrani Museo d’arte Antika – Pinacoteca. Njen avtor je Vincent Poiret, ki jo je narisal leta 1868.


Za slovenske ženske iz okolice Trsta, je bila prodaja cvetja pomemben vir dodatnega zaslužka, ki jim je omogočil neodvisnost in finančno samostojnost. Delo rožnarc se je razvilo v poseben poklic, ki se je ohranil daleč v 19. stoletje, vse tja do petdesetih let. Po drugi svetovni vojni so nekatere posedovale stojnice na ključnih mestih v Trstu in imele številne stalne odjemalce. Najprodornejše so odprle lastne uspešne cvetličarne v mestu. Nismo jih pozabili, saj danes veljajo za pomemben del kulturne in zgodovinske dediščine Trsta.